Eksperimentom na rob
Marija Vogelnik, Delo, 20. 7. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Baletni bienale
Eksperimentom na rob
Trije plesni večeri četrtega Baletnega bienala so potekli pod znamenjem sodobnega ali izraznega plesa. ANSAMBEL SLOBODNOG PLESA iz Zagreba, ZAVOD ZA GLASBENO IN BALETNO IZOBRAŽEVANJE iz Ljubljane in STUDIO ZA SUVREMENI PLES iz Zagreba.
Strašno si želim in strašno se mi zdi potrebno enkrat sesti za okroglo mizo in pomeniti se o temi plesne sodobnosti. Kaj je v plesu sodobno in kaj ni; kdaj in kako.
Trije po vrednosti in jedru šolski amaterski studiji, ki si iščejo svojo pot in predstavljajo varianto iskanja demokratizacije plesa ki jo po nekih inercijah imenujejo sodobno in mogoče tudi izrazno. Čeprav je problem drugje. Problem je v stiski človeka, ki ima pravico do plesa; vsakršnega, tudi odrsko komunikativnega, da z njim stopi pred ljudi. Pravico, ki jo virtuoznost klasičnega baleta s svojimi kodeksi oži na tisto mladino, ki se pri svojem ranem desetem letu starosti odloča za ples. Kot si glasba na najvišjem nivoju osvaja poleg najstrožjega klasičnega sistema pouka klavirja ali violine ki zanju velja kot za klasični balet rana volja okolice, ki ima klavir ali violino ali želi, je zgubila karakter plesa ljo po muzikalno izobraženem otroku; kot si glasba poleg tega osvaja druge in še druge načine z instrumenti, ki so manj kodificirani, ali načine, ki imajo drugačno in bolj sproščeno pot do izvajalske glasbene strokovnosti, tako je plesu potrebna taka pot.
In kot si glasba na primer skozi jazz osvobaja pot iz stroge razmejitve sveta izvajalca od sveta oblikovalca komponista, tako mora tudi ples kot najbolj neposredna umetnost najti tako sintezo. Tri poizkuse smo videli. Vsakogar od njih v eni od ustvarjalnih kriz.
ANSAMBEL SLOBODNOG PLESA, ki je na prejšnjem baletnem bienalu pokazal svoje oblikovanje kot zelo interesanten poskus iskanja, je zašel v ožine tako imenovanega slučajnega; improviziranega. Kako žal mi je, da se je ob tem odločil za neko dvorano in javnost; medtem ko ta poskus spada v zeleni kare naših sorških gozdičkov; na travo, ki jo obroblja drevje. Kot amatersko srečno izživljanje.
Samo v takem razpoloženju bi plesalci ohranili toliko svobode, da bi jim ostala improvizacija ustvarjalna.
ZAVOD ZA GLASBENO IN BALETNO IZOBRAŽEVANJE je odgrnil s svojo produkcijo, ki je bila izrazito šolskega značaja, svoje krize. Če seštevamo dosedanje delo in produkcijske rezultate oddelka za tako imenovani izrazni ples skozi bienalske večere prejšnjih let, odkrivamo smer, ki je zasidrana v nepravilni organizacijski shemi našega plesnega šolanja. Produkcija, ki smo jo videli, je zgubila karakter plesa in je postala izrazito in izključno podrejen element glasbene šole. Namesto volje do plesne osvoboditve se srečujemo z ritmičnimi glasbenimi pojasnili in reakcijami. Razumljivo, da v tako podrejeni službi ples tudi v bogastvu sredstev nujno odmira.
Lahko se seveda vprašamo, ali je taka pot nujna; mislim pa, da je treba vedeti, da organizacijske meje in okvirjalca od sveta niso samo zračna in nedejavna administrativna kupola; so dejanska sila, ki si podreja, ureja, po svoje razvija okolico.
Med letošnjimi eksperimentalnimi skupinami je vsekakor najbolj interesantna skupina zagrebškega STUDIA ZA SUVREMENI PLES. S svojimi koreografskimi miniaturami, ki po zaključnosti časa niso še koreografija, ampak prej prebliski plesne misli, nam odpira vrata in odkriva svoje iskanje in trud za osvojitev celostnega plesnega oblikovanja od ustvarjanja do izvajanja. Seveda ne bi mogli na to posebej obesiti znaka plesne sodobnosti, ki je zelo širok pojem. Gre pač za bolj ali manj določno naslonitev na čudovito šolo ameriškega sodobnega plesa, manjkajo prisvojitveni in posvojitveni procesi. Manjka vsebinska intervencija plesnih ustvarjalcev. Eksotika, ki nadomešča vsebinsko osebno doživetje in izpoved, se razvija brez eksotične plesne dognanosti in brez žara plesnega razdajanja; zato pa se skriva za zunanji, estetsko dokaj preračunani blišč kostuma, svetlobnih učinkov.
Žal mi je, da ne gledam preprostih nekostumiranih mladih ljudi pri enakomerni, odprti in neposredni svetlobi brez skrivnih pramenov in zatemnitev in odtemnitev. Žal mi je, da niso postavljeni v dogovor sami brez pomagal proti plesu, kajti stiska osamitve bi jih vodila do plesne intenzivnosti in skozi njo do plesne osvoboditve. Lastne osvoboditve skozi plesni jezik.
Zelo si želim sedeti za okroglo mizo in poslušati razgovor o plesni sodobnosti; ki bi v njem povedali svoje besede umetniki s te in z one strani bariere plesnega klasicizma ki danes pada, se ruši in podira plotove in briše meje. Ostaja problem osvoboditve plesa in njegove demokratizacije. Iskanje poti za polnovredno plesno izživljanje in izpovedovanje umetnikov, ki jim je to nujno in potrebno. Četudi niso doma v tako urejeni družini, da bi lahko že z desetim letom ob roki skrbne mamice vstopali v akademski baletni pouk.
Ostaja tudi odprto vprašanje zelenih jas in plesnega amaterizma.
In diskusije ostajajo še naprej odprte.
MARIJA VOGELNIKOVA
This article has not been reviewed yet.
- People
- Marija Vogelnik
- Producers
- Studio za suvremeni ples (SSP)
- Archival material identifier
- 1966-07-6401-6500_6488