Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Varovanci in zavrženci (?)

Vesna Marinčić, Mladina, 6. 8. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
TRINAJSTIČ POD PULJSKO STREHO Mladina 6. Val Varovanci in zavrženci (?) Milena Dravić in Relja Basić v Rondoju (manjka tretji, Stevo Žigon) Bosonogi kratkohlačniki pred hotelom Riviera, zbirališčem najbolj znanih, manj znanih in skorajda neznanih jugoslovanskih filmskih igralk in igralcev, režiserjev (katere spoznaš le tako, da ti jih kdo s prstom pokaže; kajti važni so njihovi filmi, ne fotografije), sedme sile (ki v tej družbi trenutno ne pomeni nič, še natakarji se je izogibljejo...), razno raznih cinéastov, umetniških direktorjev, tajnic, šefov propagande, obetajočih bodočih debutantov, ki z leta v leto obljubljajo svoj veličastni debut... Imate kakšno fotografijo, moledujejo mlečnozobi oboževalci lepih igralk in igralcev. Moledujejo od jutra do večera in zadovoljni so tudi, če jim kdo iz obupa prepusti svoj šop panirien z obvestili bi a na »DOKSа«; cez tri dni so že tako razvajeni, da skušajo zbegani Mirjani iztrgati iz rok cekar z zadnjimi Ekrani. Mileni Dravić, ki pozna te predstave od Nadštevilne sem, ob napadih pred vhodom ne zaigra na obrazu nikakršen od zadovoljstva vzhičen nasmešek; reče, da nima več in ljubko zažene med male kričače šop fotografij. Olivera Vućo, ki letos prvič okuša slast filmske slave, pa se pridno smehlja, potrpežljivo podpisuje in s koncem očesa ves čas opazuje okolico, da ne bi nepripravljena padla v fotoreporterjevo kamero; odveč, dovolj je lepa za kakršenkoli zorni kot. Bata Živojinović s svojo vedno enako mogočno grivo las in štirimi, petimi vlogami (za katere bi Jugoslovan rekel, da so mu pisane vedno na isto krpico kože) na vsakem izmed treh zadnjih puljskih festivalov, se je letos za las ujel za ptico, popularnost in priljubljenost obenem imenovano... Kajti zdelo se je, da Bata igra vsaj v enem filmu na večer in to podobne vloge (v Povratku glavno vlogo gansterja, ki sklene postati dober človek, v Zenici sonca tavajočega tifusarja, ki noče biti nikomur potreben borec in bolnik, v Snu vesel tankist, ki ga po pomoti ustrelijo lastni ljudje, v »Gnastem golobu...) No, tako je čisto malo manjkalo, da niso ljudje rekli: veste kaj, zdaj imamo pa tegale Bate čez glavo... V informativni sekciji je v filmu po Nušiću, v nekakšni srbski varianti Fillipove Comedie del Arte, v Pred vojno torej, odigral salonskega ljubimca v snežnem belem spodnjem perilu, se pravi, v »kompletu« do kolen namaziljenimi lasmi, monoklom, sprehajalno palico, od ljubezni prekipevajočim srcem... Torej ni res, da vedno igra le samega sebe. Še nekaj igralcev v letošnjem Pulju je bilo takih, ki so se v enem tednu nekajkrat pojavili na velikem arenskem platnu: Olivera Vućo na primer (v Roju, Ponedeljku ali torku, Snu, Vojaku v informativni sekciji), Bekim Fehmiu, ki velja za najbolj sveže in pristno odkritje letošnjega festivala in je dobil tudi Srebrno Areno za svoje vloge (dva brata, Turka, v Roju, kmet trobentač v Poti, drugi zgodbi filma Čas ljubezni in glavna vloga v Vročih letih, prav gotovo ena najlepših in najbolj pristnih vlog na festivalu, čeprav zaigrana v informativni sekciji), Janez Vrhovec, katerega lik je tako neločljiv od jugoslovanskega filma, kot Festival od Pulja (Do zmage in naprej, Povratek, Amandus v informativni in kot odlični konferansje ali gostitelj na zadnjem, zaključnem večeru), Ljubiša Samardjić in Milena Dravić sta letos sicer zmanjšala število vlog na en jugoslovanski letni filmski pridelek, toda to ne pomeni, da njuna slava temni! Čisto nasprotno: Samardjić je zares odlično zagiral dve glavni vlogi, v Varovancu in Po isti poti se ne vračaj, tako, da je bilo kljub zelo močni letošnji moški igralski konkurenci, krivično, da se ga niso spomnili vsaj z eno izmed številnih diplom (dve sta prejela Zoran Radmilović, ki ga Slovenci prav dobro poznamo iz TV dram studia Beograd, in Stevo Žigon, ki ga pa sploh poznamo; navsezadnje je tudi Slovenec). Dravićeva skupaj s Samardjićem veljata za najbolj ljubek in najidealnejši jugoslovanski filmski par (Peščeni grad, Nadštevilna, Deklica, Kozara na primer) se je letos izkazala za zrelo, vedno manj dekliško, za svetlolase, poštene naivke primerno igralko: v Rondoju (debutanta Zvonimira Berkovića, enemu najlepših letošnjih filmov) je zaigrala en kot zakonskega trikotnika (za to in za čisto »njeno« vlogo v Mitrovićevem Do zmage in naprej, je dobila Srebrno Areno). Film je letos »spet odkril« veliko Miro Stupico. Dobila je Zlato Areno za najboljšo žensko vlogo, za vlogo ženske, matere, čebele - matice v Roju, ki ga nekateri naravnost obožujemo, medtem ko ga Srbi skorajda »sovražijo« ... Manjšo, nušićevsko vlogo je imela še v filmu Pred vojno mladega debutanta Vuka Babića, (ki sicer ni slab, informativno sekcijo pa je vendarle zaslužil). Kot na Samardjića, je žirija (ki je imela zares težko delo, torej vsa čast in slava ji, zdaj je že mimo) pozabila tudi na veterana Radeia Markovića, ki je nekoč že presenetil v Radopotju, letos pa smo ga, starega, šepajojega in zaraslega Turka, nekakšnega shakespearovega norčka, ki pi isnjuje in veliko in nič manj lepo vlogo je imel v Varovancu, kjer je moral, kot predstavnik utrujene starejše generacije, varovati svoj položaj in svoje pravice pred jeznim in jezlji-vim ošabnim mladeničem (Samardjićem). Imamo pri nas režiserje, ki imajo svojo stalno igralsko ekipo; in to je za njih in za njihove »varovance« lepo, prav in lažje... Če le publika teh filmov potem ne gleda kot kakšno filmsko serijo!? Tako se pri Mitroviću obvezno pojavljata Aleksandar Gavrić in Dragan Ocokoljić (tokrat v Do zmage in naprej, poprej pa v Solunskih atentatorjih, Maršu na Drino, Nevesinjski puški, »kapetanih Lešijih« ...) pri Živojinu Pavloviću Bata Zivojinović Snežana Lukić (tokrat v Povratku, lani v Sovražniku), pri Mimici Slobodan Dimitrijević in Pavle Vujisić (tokrat Ponedeljek ali torek, lani Prometej z otoka Viševice), pri Puriši Dordjeviću Ljubiša Samardjić in Mija Aleksić (tokrat v Snu, lani v Deklici; Djordjević je edini režiser, ki zna iz Aleksića narediti tragično figuro, ki se ne zaveda zlobe in sovraštva, ki vlada okoli njega, figuro, ki vzbuja pri gledalcu vse prej kot smeh!), in tako naprej... Antun Nalis, najboljši igralec filmskega leta 66, je redek gost jugoslovanskega filma. In če se ga ljudje spominjajo iz filmov, posnetih pred leti, potem se ga spominjajo kot igralca, ki je imel vedno humoristične vloge. V Zenici sonca Veljka Bulajića je tragična žrtev vojne, tifusa, snega, mor in prividov. Relja Basić, s katerim mora Nalis deliti naziv najboljšega letošnjega igralca, ima v sebi nekaj inteligentno ciničnega, nekaj, zaradi česar ima človek občutek, da se na tihem norčuje iz vsega okoli sebe (sicer pa ga poznamo tudi s TV ekrana); in taki ljudje so ljudem simpatični... Mladi, novi obrazi pred filmsko kamero 66 in za njo? Ni jih bilo malo in beograjska hiša Avala je na tiskovni konferenci ponosno povedala, da jih je v njenih vrstah največ in da jih bo še več. Zelo lepo! Najprej Dragoslav Lazić, pa čeprav so njegova »Vroča leta« (tista leta, ko je čas, da človek kuje svoje železo...) v strahu, da morda kdo ne bi preostro videl njihovo aktualno temo, dilemo, poposlanico (!?) potisnili v informativno sekcijo. Fanta prav dobro poznamo kot odličnega dokumentarista in režiserja, ki ga, kdo ve zakaj, vse žirije naše domovine iz leta v leto zapostavljajo! Toda on vztrajno kuje svoje železo, to so njegova vroča leta! Glavno vlogo v tem filmu ima nežna in ljubka, izredno naravna Ana Matić, prvič v filmu. Kamera je v rokah Milorada Jakšića, debutanta pri igranem filmu, resnega konkurenta mojstru Pintarju (ki je letos spet dobil nagrado za najboljšo kamero: Ponedeljek ali torek in Rondo; sicer pa ga poznamo po filmih Tri in Prometeju z otoka Višenice). Izmed debutantov SO V Areno prišli trije: Zvonimir Berković z Rondojem ter Vladimir Petrić in Nikola Rajić s časom ljubezni. Popoln uspeh, vsi trije. No, tu je še četrti debutant v Areni, Dušan Vukotić s Sedmim kontinentom; toda v njegovem primeru je človeku kar nerodno trditi, da je debutant. V informativni sekciji je poleg Dragoslava Lazića ostal mladi Vuk Babić, ki pozna svoj posel, to je gotovo. Svežih igralskih odkritij letos ni bilo, razen Ane Matić v informativni. Naša Anka Zupanc je imela v Amandusu premalo priložnosti, da bi pokazala svojo nadarjenost. Da ne pozabimo omeniti še Špele Rozin. V Slijepčevićevem Varovancu je prav dobro zaigrala. Kaj, če bi jo zdaj malo zadržali doma!? Ante Matić in Bekin Fehnin v Lazićevih »Vročih letih«. Film je dobil nagrado žirije CK ZMJ, iz redakcije »Mladosti«. VESNA MARINČIČ

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-08-6501-6600_6607-6608
Report a problem to oder@slogi.si.