Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Baletni bienale iz Amsterdama

Maja Levstik, Ljubljanski dnevnik, 9. 8. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
BALETNI BIENALE IZ AMSTERDAMA Oba večera gostov iz Amsterdama sta potekala v znamenju kratkih baletnih del, preko katerih holandski baletni ansambel aktivno spoznava najrazličnejše plesne možnosti, stile in načine. Oba pa bi bila predvsem bleščeča revija njihovega obvladanja teh načinov, stilov in plesnih možnosti, če ju ne bi zaključilo mojstrsko baletno delo Kurta Joosa »Zelena miza«. Ta jima je dal še pečat aktualne izpovednosti. Najprej nekaj besed o zgodovini tega ansambla. Holandski balet nima dolge tradicije. Njegovi začetki segajo v čas med obema vojnama in so vezani na moderno plesno gibanje centralne Evrope. Po drugi svetovni vojni so se vse plesne družine v tej deželi povezale in organizirale kot operni balet. Vodila ga je naprej Darja Collin, plesalka iz šole M. Wiegmanove, kasneje pa Lifarjeva učenka Francoise Adret. Odkar se je leta 1954 osamosvojil, je umetniška rast tega ansambla še posebno živa. Njegov repertoar obsega nad 60 baletnih del, ki predstavljajo razne stile od 1872 dalje. Pri ustvarjanju tega repertoarja je sodelovala cela vrsta znamenitih evropskih in ameriških koreografov, kot so: Balanchine, Massine, Lifar, P. Lang, Skibine, Taras in drugi. »Het Nationale Balet« iz Amsterdama je torej mlad in neodvisen ansambel, ki si je že zgradil svoj repertoar in lastno specifično umetniško fiziognomijo. Zdaj pa k sedmim baletom njihovega letošnjega gostovanja: »Desins pour les Six« (glasba P. J. Čajkovski) in »Concerto Barocco« (J. S. Bach) sta dva baleta, ki ju je z ansamblom letos naštudiral ameriški koreograf John Taras. Povzel ju je iz velikega repertoarja G. Balanchina, rusko-ameriškega koreografa, ki poleg formalnih, neposredno na rusko klasično tradicijo vezanih elementov, v svoje balete uvaja tudi elemente ameriškega baletnega stila — neosebno in hladno, skoraj športno plesno strogost brez čustvenega prepuščanja liriki. »Concerto Barocco« sledi temu povsem abstraktnemu načinu kompozicije plesnih oblik in prelivanj plesnih skupin. Balet P. I. Čajkovskega pa je J. Taras skušal zastaviti z nekoliko večjo mero intimnosti in topline. »Pas de deux romantique« (glasba Rossini, koreografija J. Carter) in »Pas de deux Don Quichotte« (Minkus, Drigo, koreografija Gorski) — dve bleščeči koreografski bravuri sta s svojimi akrobatskimi skoki in osupljivo množico obratov poželi pričakovane aplavze. Izredne so bile plesne podržke, skoki, izdelanost rok in temperamentna zadržanost Silvestra Campbela. Balet »Nočni otok« na glasbo C. Debussija (koreografija Nizozemec Rudi van Dantzig) je prejel pred štirimi leti na festivalu v Parizu nagrado kritike. Snov tega baleta je večna: človek v borbi s samim seboj, človek, ki stremi za svojim idealom, očiščenjem... Ta balet je sinteza klasične in moderne plesne šole z izrazitimi elementi plesne tehnike, ki jo je izdelala Marta Graham. Po moči sicer ne dosega modernih baletov, ki so nam jih Holandci pokazali pred dvema letoma, dokazuje pa, da stalno izpopolnjujejo svoj sodobni baletni repertoar. Hladne in povsem neizpovedne so bile »Etudes« H. Landerja (koreografija K. Riisagen). Te kar niso sodile v program nizozemskih gostov. Pokazale pa so vso neizprosno tehnično dresuro, usklajenost ter znanje holandskih plesalcev, ki so nas v zadnji točki svojega programa, v »Zeleni mizi« (po glasbi F. A. Cohena in v koreografiji Kurta Joosa) toliko bolj presenetili s svojo izpovednostjo. To, 1932. leta nastalo delo, ki je po formalni strani močna obnova izraznega plesa, nas namreč s svojo vsebino danes zadene prav tako v živo, kot je zadelo v živo ob svojem nastanku. To je pošastno groteskna obsodba vojne v kateri koli dobi nasilja, v kakršnikoli preobleki, še tako diplomatski, ljubeznivi in galantni. Obsodba nasilja in zla, ki sta v nas samih. Svet je poln stvari, o katerih ima umetnik še posebno pravico govoriti. Tudi plesalec. In plesalci iz Amsterdama so v baletu »Zelena miza« to tudi napravili. MAJA LEVSTIK

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.