Julijsko poročilo
Branko Belan, Delo, 10. 8. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Film
Julijsko poročilo
Ante festum
Dokler so bili sodniki na puljskem festivalu pretežno politični delavci (tu in tam je bilo tudi kakšno zveneče ime s področja kulture), so njihove razsodbe spremljali brez ugovora. Njihova beseda ni trpela ugovarjanja. Ko so poleg političnih delavcev v žirijah začeli nastopati tudi cineasti, kritiki in publicisti, so se drznili diskretno izgovoriti ali napisati kakšno besedo dvoma o upravičenosti sodbe. Letos so žirijo bolj ali manj sestavljali kritiki, to je osebje, ki ima žal manjši pomen v našem kulturnem življenju. To je podžgalo publiciste, da indiskretno blatijo žirijo, in to že vnaprej.
Vidi se, da so kritiki lahko ranljivi in zatorej nenevarni. Najprej so publicisti razglasili člane žirije za lahke šahovske figure v rokah producentov, potem pa so izpodbijali z dvomom njihovo strokovnost in nepristranskost. To, da so spustili Popovićev film »Roj« (prezgodaj in površno obsojen zaradi nekakšnega biologističnega eksistencializma) v izbor, je podnetilo nič manj kot idejno zavest teh naših Luell Parson in Hed Hopper. Nove in še hujše dvome o zdravi pameti članov žirije so zbudile odločitve, da ne puste v areno filmov nekaterih naših dovčerajšnjih kanonov: Mitrovića, Hadžića, štiglica. Pri nas je bilo že tako: kadar se je kanon še tako tenko oglasil, bi moralo to zadoneti kot eksplozija H-bombe. O tem so bili prepričani celo kanoni sami. Ko so slišali, da so izključeni iz izbora so jeli v svojem imenu vnaprej napadati žirijo, ne da bi jim bilo mar zvedeti, kakšni so filmi konkurenčnih avtorjev. To je ohrabrilo tudi debutante in tako se je Vuk Babić javno postavil v bran svoje komedije in drzno trdil, da nam je smeh nujno potreben (ne glede na to, kakšen je!).
Festum
Pulj je slavje filma. Pričakovati je, da bo taka slovesnost edina, ki slavi naš film · organizirana tako, da bo to vredno umetnosti, to se pravi kulturno, z upoštevanjem vseh tistih pravil igre, ki smo se jih lahko naučili v tujini, ko že ni bilo več mogoče nadaljevati tradicije. V ta pravila spadajo prostori, občinstvo, ravnanje z gosti, sprejemi, reklamno in publicistično gradivo, bilteni, fotografi, kamere, televizija, itd. itd. Žal smo se naučili samo nekaterih od teh pravil. Tuji kritiki, ki nam je bilo toliko do njih, niso mogli kaj prida spremljati filmskih dialogov. Ugo Casiraghi (»Unione af tu (») vedoval, kako v slabih slušalkah sliši prevajalca, ki mu pripoveduje bolj o tistem, kar vidi (»Zdaj sneži...«, »Na platnu sta dva človeka...«), kot pa o tistem, kar sliši. To je še bolj smešno od pripombe nevedneža, ki se je potožil prijatelju, kako škoda je, da so med vojno porušili areno!
Projektorji v areni niso bili brezhibni. Med predvajanjem filma »Pogled v zenico sonca« so nastale kar tri prekinitve. Ne vem, kaj bo dognala komisija, sestavljena z nalogo, da prouči vzroke. Eno pa je gotovo: kriva je hkrati tudi uprava festivala. To, da nima na skrbi tehnike, je postranska stvar. Na skrbi ima angažiranje tehničnega osebja, to osebje pa je odpovedalo.
Odpovedali so tudi reditelji. Kakih deset minut po začetku predstave so se odstranili od vhodov in v areno se je vsulo na tisoče brezposelnih otrok čedna vojska, ki je potem žvižgala, se klicala med seboj, delala hrup, iskala sedeže in podobno. Bili so trenutki, ko so ti »intruders in the dusk« ustvarjali pravi pandemonium. Ni torej čudno, da so nekatere izmed najboljših filmov izžvižgali kot sodnika, ki je domače nogometno moštvo »prikrajšal« za enajstmetrovko.
Da o drugih stvareh niti ne govorimo!
Post festum
Če je odpovedala organizacija puljskega festivala, pa niso odpovedali avtorji filmov. Tokrat lahko s posebnim ponosom vzkliknemo: Led je prebit, gospodje porotniki!
Še do lani so nas nekateri tuji kritiki hvalili zaradi raznolikosti problemške tematike in slogov. Meni se je zdela ta pohvala pretirana. Zmeraj sem bil mnenja, da mora imeti nacionalna kinematografija skupno obeležje, ker mora izpovedovati čas in prostor v katerem nastaja. Zato sem imel označbo o raznolikosti za posledico neuhojenosti in pomanjkljivosti idejno-estetskih usmeritev. Če tokrat trdim, da naš film zares izraža našo pričujočo stvarnost, nočem reči, da so naši cineasti izenačili svoja dela v tematskem in formalnem smislu. Mislim pa, da je vredno pozornosti dejstvo, da nastajajo ta dela v okviru dveh pristopov, od katerih je vsak tako koristen kakor tudi vreden. Mislim na zagrebški in beograjski pristop. Prvi je premeditiran, izceziliran, usmerjen v probleme stanja in obstoja, odporen proti vsakemu vulgarnemu in faktografskemu realizmu. Drugi je strasten, nebrzdan, usmerjen v probleme družbe in človeških odnosov, prav tako odporen proti vulgarnemu in faktografskemu realizmu. V obeh primerih je naša stvarnost deromantizirana in demitologizirana. Storjen je bil torej korak naprej, neznan celo pomembnejši umetnosti, kot je literatura. To je vsekakor lep dokaz, da se naši cineasti obračajo k žalosti in veselju ulice, ne pa k zdavnaj preživelim, a ponekod še veljavnim dogmam o tem, kaj se sme in kaj ne.
BRANKO BELAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Fadil Hadžić Vuk Babić
- Archival material identifier
- 1966-08-6501-6600_6622