Se o Mlinarjevem Janezu
Janez Pirš, Tone Vrabl, Celjski tednik, 19. 8. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
SE O MLINARJEVEM JANEZU
Tovarišu -sg (Senegačniku), ki mi je odgovoril na mojo oceno Mlinarjevega Janeza, naj povem, da sem odkrito izpovedal svoje nazore, vendar sem daleč od tega, da jih navajam kot nepogrešljive. Toda četudi nočem vedno braniti svojih nazonov, si štejem vendar v dolžnost, da jih v tem primeru vseeno skušam obraniti pred nerazumljivim pikanjem. Za odgovor sem se odločil zato, ker niti malo niso brezpomembna načela, v katerih ne soglašam z drugimi.
Tovariš -sg pravi, da sem gledal na predstavo le z očesom kritika, ki se vživlja samo v trenutno situacijo na odru in pri tem ne razmišlja dovolj o pripravah in o težavah igralcev in predvsem režiserja. Tudi o tem sem razmišljal, morebiti še preveč, kajti predstavljajte si ocenjevalca, ki bi bil ves čas na vajah in bi igralce ocenjeval po njihovem trudu in ne po končnem izidu. Res je, da imajo amaterski igralci mnogo več težav kot profesionalci, vendar morajo prav zaradi tega zajeti z manjšo žlico, da bodo zalogaj lahko tudi pospravili. Opravičilo slabe predstave ni v tem, da prizadeti in prizadevni igralci pobešajo nosove in se izgovarjajo na težke vaje in sploh na težave. Zakaj na to ne pomislijo prej in morda enomesečni trud ne podaljšajo še za en mesec, da bi bil trud popoln in opravičen ob dobri predstavi. Tako pa za nedokončano delo, v katerega je bilo vloženo mnogo dela, vendar še premalo kot smo videli, ni pravega opravičila. Tako tudi tov. -sg, mimogrede sodeloval je na predstavi, nima nobene pravice zahtevati tako pisanje, kot si ga sam želi. Potem je bolje, da pošljejo oceno ustvarjalci sami, jo anonimno podpišejo in doživijo splošno priznanje. Naj tov. -sg še malo premisli, kaj je to kritika in predvsem zdrava, tovariška kritika in kako jo sprejmemo.
Nisem napisal, da je morda marsikateri igralec pustil domače delo, da je vadil pozno v noč in da ni imel prostega časa, vendar to sem upošteval, kajti drugače ne bi mogel napisati ocene. Tov. -sg pravi, da so opravili veliko vzgojno delo, ker je na predstavi sodelovalo mnogo mladih ljudi in so raje vadili kot sedeli v krčmi. To je zelo lepo. Vendar prosvetna društva niso socialno varstvena ustanova, ampak v prvi vrsti ustanove, ki širijo kulturo. Tako zanje ni pomembno, kdo in zakaj sedi vsak večer v krčmi, ampak je pomembno to, da bodo tiste ljudi iz lokalov s svojim umetniškim delom notranje vzgojili, da ne bodo vsak dan v krčmi. To je njihovo vzgojno delo. Prosvetna društva širijo prosvetno dejavnost med ljudi. Kajti če bodo delali to, kar je izvedljivo, kot bržkone pravijo, je kakor tisto, kar že delajo. In zato naj bo tako dobro, da ga lahko združijo s sedanjim slabim.
Spoštovani tov. -sg (le zakaj takšen strah, da se niste podpisali s celim imenom?), ki ste se tako pogumno postavili za obzidje branilcev neuspele predstave »Mlinarjevega Janeza«, dovolite mi, da korigiram nekaj vaših smelih trditev, ki ste jih objavili v članku Mlinarjev Janez v Trnovljah in vam postavim še nekaj važnih vprašanj. V članku ste med drugim napisali tudi tole, kar se konkretno nanaša name: »Vem, da bi vsakdo od igralcev sprejel kritiko po premieri drugače, če bi se to povedalo njim. Tako pa je ocena bila podana po radiu šele v ponedeljek. Potemtakem ni mogel tovariš vplivati na kritiko predstave (kako se lahko vpliva na kritiko predstave?), ki sta bili v soboto in nedeljo.«
Takoj po premieri smo trije (Vlado Vidmar, Janez Pirš in jaz) prisostvovali v dvorani njihovega kulturnega doma živčni razpravi med igralci in režiserjem o kvaliteti premiere. Vsi so si bili enotni v tem, da se tako slaba predstava ne sme več ponoviti. Že tam so nekateri zelo neprijazno sprejeli kritiko svojih delovnih kolegov, kljub temu, da je bila le-ta še kako umestna. Ko so končali s pogovorom, smo ostali zgoraj omenjeni trije z nekaterimi igralci in režiserjem v dvorani, kjer smo se zapletli v prijeten in odkrit pogovor o vseh napakah, ki so botrovale slabi predstavi. Tovariš Žvižej se je takrat z nami skoraj z vsem strinjal in je želel, da se kritika napiše resnično in pošteno, skratka tako, kot jo predstava zasluži. Sam sem se (isto lahko trdim tudi za Vidmarja in Pirša) potem še pogovarjal z igralko, ki je interpretirala Katarino in ji razložil, kako bi morala izpopolniti svoj lik, da bi bila prepričljivejša. In zdaj vprašanje tov. -sg: Zakaj ste objavili napačno informacijo? Zakaj ste napačno informirali bralce o resnici in zakaj niste poiskali poti do resnice? Zakaj tako trmasto branite predstavo s trditvijo, da je bolje, da je na odru sto ljudi, kot pa da se potikajo po krčmah, ko pa je sam režiser priznal, da je bila prevelika ločnica med igralci in folklorno skupino, da je ni mogel povezati v celoto in da je moral sprejeti slab pevski program folklorne skupine samo zato, da jih je pridobil za sodelovanje in ker nimajo oni to naštudirano. Ali ste se že kdaj vprašali kako »smiselno« deluje narodna noša in narodna glasba zadnjih let v delu, ki priča o zgodovini celjskih grofov?
Janez Pirš
Vražja sodba je povzročila vročo kri
Prenehati moramo s prakso, da hvalimo tisto, kar ni dobro. To so delali drugi in zato je zdaj ta vražja ocena povzročila toliko prahu, ki pa se dviga samo zaradi nepoučenosti. Tudi sam poznam delo amaterskih skupin in napor, ki ga vlagajo igralci ter vsi ostali za pripravo predstave. Poznam in tudi priznam prejšnje uspehe Trnoveljčanov, ne morem pa priznati pozitivnosti tisti stvari, ki to ne zasluži in ki je globoko pod povprečjem njihovega prejšnjega dela. S tem so si tako ali tako na jasnem vsi, vendar na jasnem samo v privatnih pogovorih, drugače ne.
Zato v tem odprtem pismu apeliram na vse, ki se s kritiko ukvarjajo, da pišejo ostro, resnično pogumno in konstruktivno o vsem in brez vseh olepšav, ovinkarjenj, mimo prijateljskih prepričevanj in mimo strahu pred morebitnimi sovražniki. Le tako bomo gradili v Celju tisto, kar mu manjka.
Tone Vrabl
This article has not been reviewed yet.
- People
- Tone Vrabl
- Producers
- SLG Celje
- Archival material identifier
- 1966-08-6601-6700_6666