Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Karikatura ljudske igre

Ernest Tiran, Večer, 24. 8. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
KARIKATURA LJUDSKE IGRE Igro Guzaj, ki jo je Delavski oder v Celju te dni uprizoril, je napisal Deček brez imena. Ta skromna anonimnost je že sama zase sumljiva. Potrebe po novi dramatizaciji te snovi ni bilo nobene, ker že dolga leta obstajata celo dve drugi, obe dosti boljši oziroma manj slabi. Vsekakor ima pisec mnogo več posluha za komercialne posle kakor za dramatiko. Znana mu je bila izredna popularnost podlistka o razbojniku Guzaju, ki je pred kratkim izhajal v Celjskem tedniku, pa se je odločil, da se okoristi z njo. Na naglico je prebral Golčeve zapiske o Guzaju, in že je bila igra tu. Samo kakšna! Prizori drug za drugim psihološko docela nemogoči, neverjetni, pripovedovanja, petja in streljanja ob vsakem vremenu vse preveč, dejanja samega pa vse premalo. Režiser je imel najboljšo voljo, toda ob tem besedilu bi moral obupati tudi sam Stanislavski. Igralci so bili pridni in so svoje vloge odigrali večinoma zadovoljivo, seveda pa iz niča niso mogli narediti predstave. Škoda za njihovo delo! Maske bi najbolje označil s pustnimi šemami. Guzaj sam skoraj salonsko eleganten, s hamletskim plaščem, kakor novoletna jelka ves ovešen z noži in pištolami, okrašen z rdečim pasom in z debelim pasom nabojnika municije za mitraljez. Oba žandarja žalostno komična pajaca. Rdeče zakrpani razbojnik nemogoč. Publika, čeprav že čez dopustno mero nezahtevna in prizanesljiva, je ostala hladna in je bila nad tako predstavo razočarana. Ljudje, ki so pričakovali za svoj denar nekoliko zabave in razvedrila, niso dobili niti približne protivrednosti. Vse skupaj je s petimi dolgimi odmori trajalo poldrugo uro. Ali je Delavski oder v Celju tako popolnoma pozabil na svoj namen in svoje poslanstvo? Tamle okrog leta 1920 bi take žalostne »šmire« ne bili hoteli uprizoriti niti v najbolj zakotni vasi. Takratna Svoboda že ne! Naivnost? Zlahta? Cinizem? Vsekakor porog vsemu Celju. Ernest Tiran, Škofja vas – Ljubečna

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-08-6601-6700_6698
Report a problem to oder@slogi.si.