Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Gaston Charlet: »Kaznilnica v snegu«

D. Z., Ljubljanski dnevnik, 31. 8. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gaston Charlet: »Kaznilnica v snegu« Marsikdo, ki se pelje po novi ljubeljski cesti skozi ljubeljski predor, in teh je sedaj veliko, skoraj ne pomisli ali pa celo ne ve, da so prav ljubeljski predor med vojno gradili taboriščniki, interniranci iz vse Evrope. Ljubeljsko gradbišče, oziroma taborišče je bilo podružnica zloglasnega taborišča Mauthausna. Tako so v zgodnji pomladi leta 1943. začeli v Podljubelju graditi koncentracijsko taborišče, kamor so pripeljali jetnike iz Mauthausna, v glavnem Francoze. Predor skozi Ljubelj je bil kot cestna zveza z Jadranom strateško zelo važen, saj je predstavljal najkrajšo cestno zvezo Avstrije z morjem. in je bila omenjena cesta označena na vojaških zemljevidih tretjega rajha kot strateška cesta št. 333. Zato ni nič čudnega, če je Francoz, odvetnik Gaston Charlet, ki je bil sam jetnik na Ljubelju, napisal pretresljivo knjigo o svojih jetniških dneh na Ljubelju in jo izdal pod naslovom »Karawanken« in s podnaslovom »La bagne dans la neige«, ki je postal glavni naslov slovenskega prevoda »Kaznilnica v snegu«. Charlet je napisal svojo knjigo o Ljubelju prizadeto, pretresljivo, s precejšnjim opazovalnim darom in tudi v psihološkem smislu je delo zanimivo, saj nam daje pretresljiv vpogled v psiho jetnika-pisca Charleta kot tudi drugih, številnih njegovih sojetnikov, ki so morali vrtati predor pod Karavankami v izredno težavnih, visokogorskih razmerah, kjer sta zima in pa mraz znatno dolgotrajnejša kot v ravninskih predelih. Delo je napisano živo in pa napeto, skuša nam celovito in živopisno podati tako vzdušje v taborišču kot njegovo okolico, omenja naše partizansko gibanje na Gorenjskem in pomoč naših ljudi internirancem, ki je bila dragocena in pomembna. V knjigi so dobro podane tudi delovne in ostale razmere v taborišču, ki se niso dosti razlikovale od razmer in dela v ostalih nemških taboriščih smrti. Dobro so popisani tudi pobegi posameznih jetnikov, ki niso potem nikoli več prišli v roke Nemcem, skratka, Charletovo delo je izredno dragocen, pretresljiv dokument o enem izmed zloglasnih nemških taborišč, ki so bila tudi na našem ozemlju. Zanimivo je, da avtorjevo delo preveva v nekem smislu bojazen, da bi se kaj podobnega ne pripetilo več, kar je spričo razmer in politike ZDA do Zahodne Nemčije razumljivo, saj je ostalo mnogo nacističnih zločincev še vedno na svobodi in še danes opravljajo visoke funkcije in službe v Zahodni Nemčiji. Druga avtorjeva bojazen, da bi pozabili na taborišče v Podljubelju, je vsekakor odveč, saj smo leta 1953 odkrili na prostoru, kjer je stalo taborišče, veličasten spomenik, ki slehernemu, ki danes pelje po prelepi cesti na Ljubelj in dalje skozi predor v Avstrijo, priča o žrtvah in ljudeh, ki so kot sužnji nekoč vrtali in prevrtali Karavanke. Zato je prav, da je Charletova knjižica izšla tudi v slovenskem prevodu, kajti tudi to delo je spomenik in opomin, da se podobne grozote ne bi nikoli več ponovile. In ena takšnih tragedij se je dogajala tudi pri nas, na Ljubelju. Knjigo je izdal Zavod »Borec« v Ljubljani, prevedel pa jo je France Šušteršič. D. Z.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-08-6601-6700_6728
Report a problem to oder@slogi.si.