Izrazit primer filmskega posluha
Stanka Godnič, Delo, 20. 8. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Izrazit primer filmskega posluha
Srečanje z mlado, a uspešno kubansko kinematografijo Delo 2.VI
V Jugoslaviji praznujemo dvajsetletnico domačega filma v znamenju debat o mestu in vlogi, ki naj kinematografiji pripade v našem življenju. Pravzaprav šele ugibamo, ali bi filmu priznali ugled in ugodnosti umetniške dejavnosti ali pa bi zahtevali od njega izpolnjevanje obveznosti, ki jih družbena ekonomija nalaga industrijski panogi. Ves čas našega filmskega razvoja nekako mencamo na sredi med obema možnostma in morda se prav zato nočejo izpolniti pričakovanja, da bo film končno le začel kot trgovsko prodajno blago vračati družbena sredstva, vložena v ustvarjalno delo.
Kubanska kinematografija in njen družbeni položaj nam ponujata drugačno podobo. Po revolucionarnih izkušnjah in po letih samostojnosti mlada Castrova republika je lep primer zaupanja v film kot eno najmočnejših, množično komunikativnih izrazil nacionalne umetniške ustvarjalnosti ter obenem eno najbolj sugestivnih glasil revolucionarne in socialistične misli. Ob vseh velikih gospodarskih in političnih problemih, ki jih je morala premagovati Kuba, nikoli ni ugasnila skrb za njeno filmsko umetnost. Tako kubanski film ni postal le izvozno blago, vpisano v seznam distributerjev številnih držav (in nazadnje letos tudi naše), temveč tudi močno posredno propagandno sredstvo, informator o kubanski novi realnosti, poleg tega pa še nagrajenec številnih mednarodnih filmskih tekmovalnih srečanj.
Pravi pomen kubanske filmske zavzetosti odkrije pogled v kinematografsko prakso vse Latinske Amerike, v kateri pravzaprav samo Kuba predstavlja otoček smotrne in kontinuirane nacionalne filmske rasti sredi poplave komercializma, ki jo diktira film ZDA s svojo distribucijsko in kinematografsko mrežo. Posamezni poskusi oblikovanja zares nacionalne kinematografije v Argentini, Braziliji in nekaterih drugih deželah so morali brez državne podpore zamreti. Kuba pa je ustanovila, podprla in razvijala svoj domači film tako načrtno, s tako globoko zavestjo o njegovem pomenu, da vzbuja njena filmska politika resnično občudovanje. Pred revolucijo kubanskega filma praktično ni bilo. Edini domači delež ob ameriškem uvozu je predstavljalo nekaj propagandnih kratkih filmov. Toda Kuba ni bila brez cineastov. Inteligenca in mladina se je združevala v filmskih klubih, v društvu Naša doba so bili poleg pisateljev in likovnih umetnikov včlanjeni tudi filmski kritiki in voditelji filmskih klubov. Tako eden prvih dekretov, ki jih je razglasila leta 1959 mlada kubanska revolucionarna vlada, in ki je uzakonil kubansko filmsko proizvodnjo, in bil donkihotske poteze. Teren za filmsko proizvodnjo je bil pripravljen, aktivnih filmskih strokovnjakov pa ni bilo. In v tej situaciji je Kuba izvedla premišljeno akcijo, ki je odločno skrajšala dobo začetništva kubanskega filma.
Na povabilo vlade so na Kubo začeli prihajati snemalci, režiserji, scenaristi in drugi filmski delavci iz socialističnih dežel Evrope, pa tudi nosilci napredne filmske misli iz kapitalističnih dežel. Obenem so začeli odhajati kot štipendisti kubanske vlade mladi nadarjeni domači cineasti v češkoslovaške in sovjetske ateljeje. Na eni najboljših filmskih akademij, na praški, je vpisanih precej kubanskih slušateljev. Šele drugo filmsko dejanje na Kubi je bila gradnja modernega filmskega centra v bližini Havane, ki se ni razrasel v grandomanske načrte, temveč je zavzel okvire, v katerih je omogočena povprečna letna proizvodnja sedemdesetih kratkih in sedmih igranih filmov. Proizvodnje zaenkrat ne mislijo znatno povečati, temveč jo programsko izboljšati in utrditi.
Kubanski film je postal dober učenec priznanih učiteljev. S posredovanjem distribucije Vesna film bomo v letošnji kinematografski sezoni sami lahko presodili, kolikšen delež so k začetni rasti kubanskega filma prispevali tuji mojstri in kolikšen domači začetniki. Gledali bomo film »Mladi upornik«, ki ga je kubanska filmska ekipa posnela po scenariju Cezara Zavattinija, in film »Jaz, Kuba«, v katerem nastopajo kubanski igralci pod vodstvom sovjetskega režiserja Kalatozova (»Lete žerjavi«) in je scenarij zanj napisal Evgenij Jevtušenko, posnel pa ga je prav tako sovjetski gost Sergej Uruševski. »Jaz, Kuba« je svojska filmska stvaritev, lahko bi rekli, filmski epos o revoluciji. »Mladi upornik« je film, ki s prisrčno toplino, preprosto jasnostjo filmske misli in veliko filmsko zavzetostjo budi spomin na začetek, preprost in lep s slovenskim filmom »Na svoji zemlji«.
Seveda je osrednja tema kubanskega igranega filma revolucija. »Mladi upornik«, »V tistih dnevih«, »Rekli so mu učitelj«, »Manuela« — filmi, ki jih poznam, vsi po vrsti govore o dozorevanju mladih ljudi iz upornikov v zavestne revolucionarje. V njih je večji poudarek na karakternem razvoju in medsebojnih odnosih kot pa na zunanji akciji. Filmsko najbolj zrela in jasna je lani posneta »Manuela« (letos se je v Karlovih Varih potegovala za nagrado FIPRESCI) z impresivno uvodno sekvenco: mlado dekle, naslovna junakinja, si z mačeto utira pot skozi goščavo in v dramatični dinamiki njenega gibanja je zajeta vsa vsebinska napoved balade z liričnim nadihom. Nova kubanska proizvodnja pa nakazuje zanimiv in pogumen tematski premik iz revolucije v sodobnost. Z njim si je letos v Karlovih Varih prislužila visoko priznanje, posebno nagrado žirije. Prejel jo je film »Birokratova smrt«, ki se groteskno pretirano, skorajda že grozljivo posmehuje birokraciji. Zanimiv režijski prijem Tomasa Gutierreza Alea dokazuje, da se kubanski avtorji prav tako pridno učijo v kinoteki kot ob sodobnih filmskih dosežkih in da znajo samostojno razpolagati s pridobljenim znanjem. Združitev stila neme komedije in modernega črnega humorja je filmsko izredno učinkovita. Drastičnost in pretiravanje, ki si ju v situacijah dovoljuje režiser, pričata o pogumu, pa tudi o posebnem, lahko bi rekli, nacionalno obarvanem smislu za humor. Predvsem pa je film »Birokratova smrt« v svoji satiri odkrit, dosleden in pogumen. Kinematografija, ki se zna že tako zgodaj jedko ponorčevati iz bolečih družbenih problemov, nedvomno opozarja na svoje umetniško in družbeno dozorevanje. Kubanski film bo vsekakor bogato poplačal pozornost, ki mu je bila izkazana. Saj izrazit filmski posluh ni odlikoval le tistih, ki so z državniških mest polagali temelje novi nacionalni kinematografiji, temveč je tudi lastnost njenih mladih oblikovalcev.
STANKA GODNIČ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Stanka Godnič
- Archival material identifier
- 1966-09-6701-6800_6736