Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Slovensko gledališče med dvema stoletjema

Tit Vidmar, Delo, 10. 9. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Slovensko gledališče med dvema stoletjema Tradicionalni pogovor z ravnateljem Bojanom Štihom pred začetkom sezone v ljubljanski Drami Rer 10. IX Sezona je pred vrati. V prospektu za abonente Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani smo prebrali, da bo njen letošnji repertoar obsegal Boltovega »Človeka za vse čase«, Shakespearova »Troilusa in Kresido«, Ionescovo »Žejo in lakoto«, Pirandellovo »Kaj je resnica«, Remčevo »Delavnico oblakov«, Mrakovo »Marijo Tudor«, Goldoni-Ruplove »Primorske zdrahe« in Syngeovega »Vražjega fanta zahodne strani«. V tej zvezi nas je zanimalo to in ono in napotili smo se v Dramo k ravnatelju Bojanu Štihu, ki nam je povedal: O organizacijskih problemih in materialnih vprašanjih, da začnemo s tako imenovano bazo: Naj mi bo dovoljeno kot pristašu moderne literature, da citiram klasika: »Nič,« je nadaljeval Goethe, »ni za blagor gledališča bolj nevarno, kakor če je direkcija v takem položaju, da se je osebno večji ali manjši dohodki blagajne ne tičejo bogve kaj, in če lahko živi v brezskrbni gotovosti, da bo vse, kar je med letom pri dohodkih gledališke blagajne manjkalo, na koncu leta pokrito iz kakega drugega vira. Človeška narava je že taka, da lahko ohabi, če je ne pritiskata osebna korist ali škoda. Seveda ni zahtevati, da bi gledališče v mestu, kakršno je Weimar, vzdrževalo samo sebe in da mu ne bi bil potreben letni prispevek iz vojvodske blagajne. Toda vse ima vendarle svoj kraj in svoje meje in nekaj tisoč tolarjev letno več ali manj nikakor ni brezpredmetna stvar, zlasti ker sta manjši dohodek in propadanje gledališča naravna sopotnika in ker tedaj ne gre v izgubo samo denar, temveč hkrati tudi čast. Če bi bil jaz veliki vojvoda, bi za bodoče pri morebitni spremembi direkcije enkrat za vselej kot letni prispevek določil nespremenljivo vsoto; dal bi morebiti izračunati povprečje prispevkov zadnjih 10 let in bi po njem določil vsoto, ki bi jo bilo imeti za zadostno za dostojno vzdrževanje. S to vsoto bi bilo treba gospodariti. Potem bi stopil korak dlje in bi dejal: če dosežejo direktor in njegovi režiserji s pametnim in odločnim vodstvom, da bo imela blagajna konec leta presežek, naj dobe od tega presežka direktor, režiserji in najboljši člani gledališča nagrado. Videli bi, kako bi se vse zganilo in kako bi se zavod prebudil iz dremote, v katero sicer postopoma mora pasti. Naši gledalski zakoni,« je nadaljeval Goethe, »poznajo sicer vsakršna kazenska določila, nimajo pa niti enega, ki bi merilo na poživitev in priznavalo nagrado za izvrstne usluge. To je velika pomanjkljivost. Kajti, če zaradi vsake pomote čaka odtegljaj pri plači, bi morali imeti tudi upanje na nagrado, če storim več, kakor je mogoče zahtevati od mene. Gledališče pa se dvigne s tem, da vsi store več, kot je pričakovati in zahtevati.« Kakor vidite, je Goethe marsikaj vedel o vodenju gledališča, o njegovem upravljanju, o delitvi dohodka in o položaju gledališča v družbi. Samo še to: besede, ki jih navajam, so bile izrečene Eckermannu na dan 1. majnika leta 1825. O tem, zakaj je v vrsticah, v prospektu naslovljenih na obiskovalce Drame »drage SNG«, toliko samozavestnih besed in zadovoljstva z delom v minulem obdobju: Mislim, da je tam na osnovi dovolj ostrih in kritičnih načel preprosto povedana resnica nekega gledališča. Ker pa resnice, kot vemo, niso absolutne, je tudi ta lahko predmet kritičnega razgovora. Ta pa seveda lahko samo koristi gledališču in kulturnemu mediju, v katerem to gledališče dela in živi. O tem, zakaj v Drami, kadar govore o repertoarju, tako radi poudarjajo idejnost oziroma ideine tokove v sodobni dramatiki: Nadaljevati mislimo s takšno repertoarno in idejno usmeritvijo gledališča, kakršna je bila razvidna že v preteklih letih. Tako repertoar kot uprizoritve morajo biti s svojo osnovo umetniška in moralno idejna konfrontacija z vsemi problemi, ki mučijo in vznemirjajo sodobnega človeka. Mislimo, da je gledališče to vedno bilo. Zato v tem ne vidimo nobenega izuma, marveč samo izrazilo žive umetniško-kritične zavesti. O tem, ali pri repertoarnih in drugih gledaliških odločitvah morda ne bi zadostovali kar tako imenovani preprosti umetniški kriteriji: V pojmu umetniškega je vse vsebovano in ne verjamem, da bi na naše odločitve vplivali še kaki drugačni kriteriji. O repertoarnem izboru, ki zajema (s po dvema primerkoma) iz klasične, polpreteklé in sodobne svetovne dramatike pa iz domače tvornosti in ki pri tem ali zaradi tega ne more izraziteje podčrtati ali izpovedati ne prvega ne četrtega: Vse to so gotovo važni vidiki pri sestavljanju repertoarja. Vendar mislim, da se v našem izboru ne skriva kak antologijski značaj. Praktično z osmimi premierami v enem letu ni mogoče zajeti vsega, kar bi morali zajeti iz klasične in moderne literature. Zato je treba repertoarne probleme nekega gledališča vedno ocenjevati s pregledom čez nekaj sezon. To zaradi tega, ker se s preprostim štetjem ne moremo dvigniti v osrčje umetniških problemov. Šteti je mogoče dinarje, ne pa dram. Gledališče ni samo literatura, marveč je združite literature in igre. Če pa s tega stališča gledamo na repertoarne probleme, se nam marsikje razodene v drugačni luči, kot je to mogoče videti v repertoarnem spisku dramskih del. Gledališče je v prvi vrsti predstava. O tem, kako da so v repertoar uvrstili Ivana Mraka: Mislim, da je odnos med slovenskimi dramskimi gledališči in slovensko literaturo zelo nejasen. Domača dramska literatura bo morala biti v vse večji meri izhodišče za oblikovanje repertoarja, kot je to drugod po svetu, tako na zahodu kot na vzhodu. Če slovenska dramska gledališča ne bodo uprizarjala domače literature, potem te literature seveda tudi ne bomo imeli. Gledališko delo zaživi s svojo polno vrednostjo šele na odru. To je bilo naše vodilo, ko smo se odločili za izbor Mrakove »Marije Tudor«. O začetku sezone: Sezono bomo začeli v prvih dneh oktobra s »Človekom za vse čase« Roberta Bolta. O tem, kako se vesele nove hiše oziroma novega trakta, ki ga dozidavajo: Veselimo se, ker bomo v tem in prihodnjem letu, šele sploh dobili pogoje za delo, ki jih doslej praktično nismo imeli. Sama adaptacija bo seveda potekala še nekaj časa. O optimizmu, ki veje iz teh besed in da se vrnemo k začetku: Položaj je v finančnem pogledu zelo težak. Naj se sliši še tako čudno v našem, od potrošniških dobrin utrujenem svetu — če naše gledališče še ni zamrlo, potem moramo iskati vzroke tega dogodka v nesebičnosti tistih, ki nosijo težo tega dela na svojih ramenih. Toda dolgo tako ne pojde več naprej. Zdaj, ko se bliža stoletnica slovenskega gledališča, se bomo morali odločiti, ali ga bomo imeli v prihodnjih sto letih ali pa ne. Ne zahtevamo zase nikakršnih privilegijev, marveč samo plačilo za opravljeno delo. TIT VIDMAR

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.