Ne eno - ne drugo
I. Ausec, TT, 12. 9. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
SREČANJE S ČEŠKIMI UMETNIKI TT 12.IX
NE ENO - NE DRUGO
Največje doživetje? Brez dvoma to, da sem prvič v življenju videl osla! Na štirih nogah, seveda. Tiste na dveh, o ja, sem že srečal! je dejal o svojih vtisih s počitnic v Jugoslaviji, kjer je bil prvič, Ivan Mistřik, gledališki in filmski igralec iz Bratislave, ki sem ga v družbi Zite Furkove, prav tako gledališke igralke, Milana Veselyja, slikarja, in gledališkega in literarnega kritika Morica Mittelmanna Dedinskega, povsem slučajno srečal in spoznal v Vrsarju v Istri.
Ne kdo ve kako »bogati« češki turisti (ob tem se mi vsiljuje paralela z nami, kadar gremo v zahodne in turistične dežele!), ki jim modro Jadransko morje pomeni »vse«, se ob njem (pa tudi ob slivovki, naj bo »Badel« ali »Alko«) kaj hitro znebijo tega finančnega kompleksa.
Beseda je dala besedo, pogovor pa je bil povsem dopustniški, saj smo se pogovarjali kar v kopalkah. In ker sem sam še tudi bolj ali manj z eno nogo na dopustu, ne zamerite, če si nisem zabeležil prav vsega tako, kot bi si morda, če bi se pogovarjali za pogrnjeno mizo, v suknjičih in kravatih.
Ivan Mistřik in Zita Furkova sta gledališka igralca. Prvi Slovaškega dramskega gledališča, Zita pa gledališča poezije v Bratislavi. In čeprav skoraj vedno drži, da so ženske bolj zgovorne, je bilo v tem primeru prav nasprotno.
Bolj znan (v mednarodnem merilu) je Mistřik kot filmski igralec. Zlasti iz dveh čeških filmov, »Romeo, Julija in tema« ter »Višje načelo«. Ko sem ga vprašal, kdaj se bolje počuti ali v filmskih ali gledaliških vlogah, je dejal: »Skoraj vseeno mi je. Več uspeha pa sem dosegel v filmu.« Obiskoval je tudi filmsko šolo in se celo poizkušal v scenariju. Toda, kot sam pravi, brez večjega uspeha.
Vprašal sem ga, kako je s kulturo na Slovaškem. Predvsem s finančne plati. Odgovor me morda niti ni tolikanj presenetil, saj vemo, da na Vzhodu nimajo problemov z denarjem za to dejavnost. Rekel je: »Kar kultura prinese in daje človeku, državljanu, to kultura tudi dobi nazaj. Daje pa precej. Naši planerji, ki so na sploh vrli (pri tem se je malce nasmehnil), so tudi to izračunali. Zato nimamo kakih velikih finančnih težav. Kot vem, gre skoraj deset odstotkov narodnega dohodka za kulturno dejavnost!«
Starejši, že malce plešasti, vendar na moč živahni gospod Mittelmann, mož židovskega porekla s širokim kulturnim obzorjem, je eden izmed najbolj znanih slovaških gledaliških kritikov in literarnih zgodovinarjev. Mednarodno priznan, saj sicer ne bi že dve leti zapovrstjo predaval zgodovino gledališča v Zahodnem Berlinu, čeprav je na Bratislavo bolj ljubosumen kot na Prago.
Udejstvuje se tudi kot zelo ploden prevajalec, saj je prevedel »Fausta« v slovaščino, in prav tako iz hebrejščine »Canticum canticorum« ter »Pridigo«. Prevajal pa je tudi Horaca.
Gledališče je njegov drugi dom. Zato sem ga pobaral o naših, slovenskih gledaliških umetnikih, saj je Ljubljana z Bratislavo navezala tesne stike na tem področju. Dejal je:
Zame so od vaših, ljubljanskih umetnikov, najboljši Souček, Sever in Duša Počkajeva.
Kaj pomeni za vas gledališče?
Zbolel bi brez gledališča. Obenem pa se mi zdi, da bi bil popolnoma zdrav, če bi bil izven tega okolja, se je nasmehnil, nato pa mi je na vprašanje, ki sem ga mu zastavil kot svetovljanu, o razliki med kulturnim življenjem na Zahodu in na Vzhodu ter o življenju nasploh diplomatsko odgovoril:
Menim, da ni zdravo posnemati samo Vzhoda kakor tudi ne Zahoda...
Pota sodobne gledališke ustvarjalnosti?
Zdi se mi popolnoma narobe koračiti po poti od avantgardizma v gledališki tradiciji. Ta pot bi morala biti prav obratna. Menim, da se razumemo?
Komaj tridesetletni slikar Milan Vesely je bil bolj živahen v pogovoru. Ker je njegova »specialiteta« plakat, je bilo tudi tej temi posvečeno največ besed. Tudi se je že mednarodno uveljavil, saj je mimo domačih prejel drugo nagrado pred dvema letoma v Varšavi. Kot najbolj uspešno lastno delo ocenjuje plakat preddverja Slovaške akademije znanosti in umetnosti, sicer pa sodi, da je v tej dejavnosti pri nas opazil skomercializiranost. Strinja se, da je tudi to potrebno, vendar se navdušuje za »čisti« plakat, brez primesi »finančnega efekta«.
Morda to zveni malce absurdno, saj se mimo slikarstva, »plakaterstva« ukvarja tudi z industrijskim oblikovanjem. Kar samo se je zatorej ponujalo vprašanje, ali češka in slovaška industrija sledita razvoju v tej smeri. Odgovoril je: »Sem in tja se tudi to dogaja. Sicer pa bi lahko na splošno rekel, da industrija pri nas ne gre v korak s hotenji in če hočete potrebami po sodobnem oblikovanju. Čas bo zahteval svoje, o tem sem prepričan, le dostikrat bo tedaj že prepozno.«
Proti večeru, ko se je sonce že skoraj čisto okopalo v morju na horizontu, smo se poslavljali. Poslovili pa se nismo, kajti prihodnje leto bodo spet prišli na Jadran.
Saj ne moremo brez njega! Ano!
I. AUSEC
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Jurij Souček Duša Počkaj Stane Sever
- Archival material identifier
- 1966-09-6701-6800_6797