Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Slikarstvo Vena Pilona

A. Bassin, Ljubljanski dnevnik, 3. 12. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
SLIKARSTVO VENA PILONA V vrsti predstavitev slovenskih likovnih umetnikov prav v zadnjem času, ki so bile večinoma tudi vezane na njihove življenjske jubileje, pomeni slikarska retrospektiva VENA PILONA podobno kot posmrtna Petra Lobode, ki pa je z ozirom na svoj obseg le kazalo nedokončane epizode istočasno še dokončno valorizacijo. Valorizacijo ne samo nekega avtorja, ki se je kot prevet z domačo burjo preko vzhoda usidral v Franciji, pa se kot v njenih mnogoštevilnih »sunkih« pojavljal spet doma in spet izginjal v »rodni« Pariz; o tem govori pravzaprav določneje njegova lastnoročno napisana avtobiografija. Dejansko pa gre za valorizacijo likovnega fenomena, konkretno ekspresionizma v naši domači umetnosti; se pravi stilne opredelitve, ki se je razvijala istočasno (čeprav v zelo redkih primerih) ob še vedno živem impresionizmu in ki je morala v sebi zajeti tudi še omiljene odmeve kubizma, se pravi polnokrvno, plastično obvladovanje oblik v prostoru, oziroma ujeti ravnovesje med njimi in ekspresionistično barvno paleto. Ta čas je v Pilonovem slikarstvu zaznamovan letnicami 1920 in 1925, se pravi z vrsto intelektualističnih, psiholoških portretov sovrstnikov, znancev, kamor sodi tudi rodna domača krajina okrog Ajdovščine, Križa, Hublja. Združiti istočasno v novem formalnem okviru naravno poezijo, togo umirjenost, ki jo narekuje pokubistični odmev, in marsikdaj še zgodnjerenesančno zadržano lepoto (Log pri Vipavi je najizrazitejši primer) — to je vsekakor vrh v umetnikovi ustvarjalnosti. Tako dosledna izpoved psihološke napetosti, sproščenosti ali nedokončane misli v enem in istem neobhodnem delu človeškega telesa Pilonovega portretiranca, to je v rokah (v prstih in hrbtu), je moment, na katerega postajamo pozorni šele danes. Ob uvodni uverturi akvarelov predvsem iz ruskega ujetništva in karikaturnih skic v stilu konca prejšnjega stoletja se je treba dotakniti tudi Pilonove pariške faze. Le-to je deloma pogojila lothovska formalistična razlaga kubističnih načel, predvsem pa sproščena paleta pariške šole, ki jo je motivično izpolnila nova Pilonova vsakdanjost, lahkotni milje velemestnega vrveža, koncentriranega v montparnaške reflekse, kot jih je imenoval slikar sam, in ki se pojavljajo še danes v poslednjem delu z značilnim nazivom Dekom— A. BASSIN (Dž) LJUBLJANA, 3. — Sinoči so v razstavnih prostorih Moderne galerije v Ljubljani odprli retrospektivno razstavo slikarskih del Vena Pilona, v počastitev umetnikove sedemdesetletnice. Ob tej priložnosti je Veno Pilon prejel iz rok republiškega sekretarja za kulturo in prosveto Toma Martelanca Red dela z rdečo zastavo, s katerim ga je odlikoval predsednik republike Josip Broz Tito. Že dopoldne pa je bila v prostorih Moderne galerije tiskovna konferenca, na kateri je Veno Pilon odgovarjal na številna vprašanja novinarjev v zvezi s svojim delom in življenjsko potjo. Vena Pilona poznamo doslej bolj kot grafika, saj je njegova razstava grafik pred 12 leti v Moderni galeriji razkrila to plat Pilonovega ustvarjanja. S 120 razstavljenimi platni in mladostnimi akvareli, pa tudi olji, se nam je razkril to pot Vena Pilon v povsem novi in tudi mnogo bolj kompletni luči. Ko nas je umetnik sam vodil po razstavi in nam razlagal skoraj sleherno svoje platno posebej, smo začutili, kako povsod je živo prisoten slikar sam in njegova povezanost z naravo in stvarmi. Tudi njegovi portreti, med katerimi je nekaj znamenitih slikarjevih sodobnikov, so vsak zase drugačna podoba, v katero je skušal Pilon poleg zunanjega lika portretiranca ujeti tudi košček njegove notranjosti. Njegove ravne, lahko bi dejali zemeljske črte so težke, in kar je zanimivo, prav v mladosti bolj temačne kot pa v poznejšem, zlasti pariškem obdobju, in v pravem nasprotju z golo dekorativnostjo linije, ki ničesar ne prispeva k človeški noti. Iz platen slikarja Pilona jasno diha dvojnost njegove narave: na eni strani čustven človek, ki se rad potaplja v množici, na drugi strani pa človek, tesno povezan z materijo, predmeti in zemljo, ki so ga oploj evali in navdihovali pri njegovem delu. Ob koncu nam je slikar Pilon govoril še o svojem prevajalskem, pesniškem in pisateljskem delu, saj sodijo njegovi spomini »Na robu«, ki so izšli pri Slovenski Matici, ne samo med redko memoarsko literaturo pri nas, temveč so tudi dober pisateljski zapis, ki kažejo v slikarju Pilonu tudi talent pisatelja.

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1966-12-7301-7400_7265
Report a problem to oder@slogi.si.