Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zarota in slovenski film

Andrej Inkret, Tribuna, 27. 5. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
ZAROTA IN SLOVENSKI FILM Če pogledamo slovensko filmsko produkcijo zadnjih dveh, treh let, moramo sramežljivo priznati, da prinaša Zarota vendarle nekaj tematske osvežitve in da tudi v marsičem poglablja sicer zelo plitvo vodo idejnih prizadevanj našega nesrečnega filma. Če pa potem pomislimo na filme, s katerimi moramo konfrontirati Zaroto, je jasno, da je zgornji stavek le težko pohvala, prej samó otožno spoznanje. V okvirih primitivnega burkaštva Našega avta, nebodijetreba kriminalnosti provincialne in zaplotniške iz Minute za umor, nekoliko resnejših izpovednih prizadevanj Peščenega gradu, ki pa je kljub vsemu močno hladnikovska (in vsi vemo, kaj ta atribut pomeni) in nikakor ne v celoti ali bistveno naša, simpatična pa vendarle še najbolj, ali vsebinsko nepretencioznost Štigličevega Lepega dne ali dovolj preprostih formalnih eksperimentiranj v Samorastnikih, zamišljenih in izpeljanih v popolnoma brezzračnem prostoru, z nami brez vsake zveze, torej čisto nepotrebnih se Zaroti res ni bilo težko prebiti na površje. Še enkrat pa poudarjam formalizem in relativizem zgornjega kritičnega vidika. Dober slovenski film bo moral dosedanjo slovensko filmsko bero v celoti negirati in si zamisliti svoj idejni projekt izven dosedanjih vsebinskih koordinat: če bo zares resničen, bo pač poskušal odkriti resnico tistega bivanja, sredi katerega nastaja in jo uresničiti skozi pravi filmski medij. V tem pa bo tudi začetek njegove resnične družbene funkcionalnosti, izpovedani v resnici na filmski način. Slovenskemu filmu doslej še ni uspelo združiti obeh vsebin v organsko funkcionalno celoto. Tudi Zarota je daleč od resnične vsebine tega našega bivanja in od resničnosti filmskega izraza. In tudi v tem je Zarota tipično slovenska in tipično tradicionalna. Nič novega ne prinaša. In še več: resnici in kritiki naše družbe je v celoti (in to človeka najbolj osuplja) tuja, kljub temu, da je prav po krležijansko pretenciozna, v mislih imam Areteja. Istočasno pa tudi prav po krležijansko senilna. Zarota, ki ji je scenarij napisal Primož Kozak po svoji drami Dialogi, obravnava situacijo do absurda stotalizirane oblasti, ki ji je preostal edinole še smoter samoohranjanja, v katerem je seveda odsotna vsaka prava družbena funkcija. Situacija je popolnoma hermetična, zaprta v funkcioniranje neke hipermoderne institucije, ki kot da funkcionira sama zase, v čistih formah, avtomatično, perfektno hierarhizirana, ampak popolnoma brez vsebine. Človek nosilec oblasti je do kraja alieniran v takole formo oblasti, dosledni izvrševalec direktive od zgoraj. In tisti zgoraj v vsem mislijo za in namesto njega. Zarota predstavlja izredno očiščeno, stekleno situacijo brezhibno delujočega, razčlovečenega absurda. Ta akademsko čista situacija ne pozna vprašanja krivde in morale, ne pozna dilem in vprašanja svobode in v njej deluje ena sama nujnost. To je nujnost neizprosnega podrejanja. Podoba tako dognanega absurda oblasti (kot sinonima za brezhibnost funkcioniranja in zatiranja in izenačevanja v eno samo funkcijo) imenitno ostro in bi nudila možnost za brezobzirno družbeno kritiko sodobne vrste. Ampak Zarota je napisana in posneta v prostoru neke (nedoločljive) družbe, je abstraktno in kozmično opredeljevanje zoper neko oblast. In tako gledalca - ki seveda nikjer ne more vsaj približno zaslutiti, kje da eksistira tak univerzalen oblastniški absurd - ne more pripeljati niti do osveščujočega spoznanja, kaj šele do revolte, ampak kvečjemu do negodovanja nad tem frigidnim in dolgočasnim pomanjkanjem poguma, abstraktnim zaletavanjem v neki abstraktni oblastniški zid, nezavzeten in do kraja trden, nad akademskim in dovolj nefunkcionalnim protistalinističnim zavzemanjem, če seveda sploh gre za to. V Zaroti ne vidim nobene in nikakršne paralele med našim sedanjim bivanjem že zaradi tega, ko vsi vidimo, kako konkretno se osmišljajo posamezne konture oblastniških absurdov hic et nunc, kako razkrivajo posamezna človeška bivanja, jih konkretno dimenzionirajo in silijo v opredeljevanje in konkretno akcijo, hkrati pa se sami zaletavajo v slepe ulice, ustvarjajo morebitne resnične ustvarjalne dileme, se negirajo pa spet potrjujejo, mogoče tu pa tam celo presegajo. In prav v tem konkretnem vsebinskem procesu tiči resnica absurda in absurdnost totalitarne oblastniške resnice. In ko bi Zarota poskušala prodreti do strukture tega procesa, ki na videz sicer res živi v čisti vnanji obliki dosledno in metafizično, v resnici pa vsebuje nešteto notranjih vsebinskih protislovij, bi bila pot do kritike odprta. Zdaj pa Zarota obstaja na dveh nevzdržno formalističnih nivojih: na prvi strani je to falzificirana apoteoza mučeništva (teror nad politično neosveščenim, lepoumniško doslednim kabinetnim znanstvenikom Dhalingom), na drugi strani in v istem hipu v poanti - pa spet očitni znaki solidariziranja in simpatiziranja filmarjev do mentalno alieniranega Halderja, lepega, močnega, imenitno doslednega oblastnika, mogoče prav tendenciozno privzdignjenega in v primeri z objokanim, ubogim intelektualčkom Dahlingom tudi osebno zelo zmagovitim ali vsaj mnogo bolj simpatičnim. Halder je videti kot oživljena Engelsova definicija svobode, ki da je spoznana nujnost. Skratka: neresnična in abstraktna definicija nekih absurdov v neki družbi, ki jih tako formalističnih, brezzračnih in apriornih nikjer ne moremo prepoznati. Abstraktna, kakor je, Zarota nekje nadaljuje slovensko filmsko izročilo. Dušan Makavejev, znani beograjski filmski režiser in publicist, je pred nedavnim v nekem improviziranem razgovoru s tega aspekta postavil Zaroto v vrsto tipično abstraktnih slovenskih filmov, kot so: Akcija, Balada o trobenti in oblaku, Peščeni grad, Samorastniki itn. Jasno je, da je to slepa ulica slehernega pravega filma, ki že sam po sebi zahteva konkretne, identične družbene situacije, kar se da dimenzionirane in avtentične in tudi zares filmsko izpovedane. Tu pa se začenja že drugo poglavje Zarotinega poloma. V mislih imam popoln polom estetike v njej, filmske estetike, ki jo je zamenjala literarnost, konfuzna teatraličnost in popolna neinvencioznost predvsem kamere, poglavitnega filmskega izraznega sredstva. In tudi tu Zarota ne prinaša v svet slovenskega filma ničesar novega. Nasprotno: pomeni korak nazaj. V nedoločljivem, »marsovskem« družbenem prostoru Zarote doživi nekaj resnične človeške tragike edinole Anamarija: to je tragika prvobitne, nepokvarjene ženske nature sredi alieniranih moških, feminiziranih oblastnikov, nezmožnih za resnično moško bivanje. Tudi igra Štefke Drolčeve pomeni v Zaroti eno najresničnejših umetniških prispevkov. Mnogo prave človeške neurejenosti in zbeganosti sredi totalizirane družbene situacije je uspelo vliti v svojo vlogo tudi Daretu Ulagi, ki je tokrat v filmu debitiral. (Na sliki) Andrej Inkret

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1964-05-2301-2400_2221-2222
Report a problem to oder@slogi.si.