Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

O. Zupančič: Veronika Deseniška

Stanka Godnič, Delo, 7. 12. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
0. Zupančič: Veronika Deseniška Gostovanje koprskega Mestnega odra v Ljubljani Koprski Mestni oder, ki je pred dnevi predstavil v Mestnem gledališču ljubljanskem svojo najnovejšo uprizoritev, Veroniko Deseniško Otona Zupančiča, je po strukturi in razvojnih težnjah, pa tudi po svojem programskem izboru ena najbolj zanimivih slovenskih gledaliških skupin. Na razvojni stopnji, na kateri se je začelo prepletanje amaterskih in poklicnih gledaliških poti in na amaterskih odrih čedalje pogosteje srečujemo kot sodelavce poklicne gledališke strokovnjake, je koprska gledališka skupina poiskala posebno varianto razvoja: postopno preraščanje iz amaterske v poklicno dejavnost. Tega preraščanja ni spodbudila osebna ambicija, temveč je pogojeno s praznino, ki je v Kopru nastala po ukinitvi poklicnega gledališča pred devetimi leti, in oprto na smotrno načrtovanje razvoja kulturnih in umetniških dejavnosti na koprskem območju. Na koprskem Mestnem odru, ki je do konca lanske sezone deloval kot Oder mladih, nastopajo mladi igralci, predvsem dijaki in študentje. Osrednja, največ obetajoča skupina igralcev obenem študira na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Tako si ta zanimiva skupina vnaprej polagoma oblikuje poklicno jedro ansambla, obenem pa aktivno vzgaja tudi sodelavce, ki nameravajo na odrskih deskah ostati amaterji. Igralska skupina se tako izobražuje in brez nestrpnosti čaka, da bodo izoblikovani pogoji za njen prehod v poklicno gledališko življenje. Repertoar, ki ga izbirajo koprski mladi igralci, je živ dokaz njihovih teženj po pridobivanju in izpopolnjevanju sodobnega odrskega izražanja. Za uprizoritve pa je značilna neogibna dvojnost: v njih je občutna meja, ki loči ljubiteljsko navdušenje in prizadevnost od jasnih, nedvoumnih napovedi resnične nadarjenosti, usmerjene v poklicni vzgoji. Vendar ta meja ne škoduje resneje odrski celovitosti uprizoritve. Opozarja le, da gledamo predstavo, v kateri moramo z razumevanjem sprejeti tudi njene pomanjkljivosti. Na vse to nas je opozorila Veronika Deseniška v režiji Marka Marina, v močno stiliziranem scenskem okolju Appolonia Zvesta in z barvno ubranimi, lepimi kostumi Darje Vidičeve. Kar bi zapisali o izbranem delu samem, ki so v naši literarni kritiki že zdavnaj zapisane. Koprski Mestni oder se je odločil za to poetično tragedijo najbrž zaradi njenih močnih simbolističnih prvin. Te omogočajo vizualno zelo čisto, intenzivno stilizacijo, usmerjeno zgolj v interpretacijo čustev, da bi bilo treba konkretno, realno zastaviti obenem tudi dramatičnosti medsebojnih značajskih nasprotij. Le s takšno iztočnico so namreč Veroniko Deseniško lahko zaigrali mladi igralci sproščeno in doživeto. Nedvoumno jo je opredelil tudi režiserjev sklep, da črta vse prvo dejanje in ohrani iz njega za nekakšen simboličen prolog le metaforike poln dialog ob srečanju Friderika in Veronike, ogrnjene v plašč s celjskimi zvezdami. Posredovanje čustev seveda ne sme postati zapadanje v sentimentalnost. To opozorilo je viselo nad vso predstavo kot vplivno svarilo. Sonja Ravnaher, Veronika, je morda kar preveč skrbno omejila emocionalni razpon svoje vloge. Šele četrto dejanje je pokazalo, da je s svojim glasovnim materialom in temperamentom bolj primerna za interpretacijo Veronike, kot jo je na primer odrsko predstavil Bratko Kreft. Zelo diskretna, a igralsko polnokrvna je bila v uresničevanju režijske zamisli Jerica Mrzel kot Jelisava, nemara najboljša stvaritev v tej uprizoritvi. Zanimiv in prepričljiv je bil kljub mladostnemu nastopu Boris Cavazza v zahtevni, a hvaležni vlogi starega Hermana. Vsi drugi igralci so dosegli korektnost. Izjema je bil igralec Bonaventure, ki je omagal v težavnem spopadu s to celjsko inačico beneškega Schylocka. Dober vtis predstave je še podkrepila opazna velika skrb za lepo, jasno odrsko dikcijo. STANKA GODNIČ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.