Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Slovenska gledališka dogodka na Koroškem

Bruno Hartman, Večer, 14. 12. 1966

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Slovenska gledališka dogodka Prejšnji teden je v Celovcu gostovalo Slovensko gledališče iz Trsta. Uprizorilo je Kmečki rekvijem in Vinsko žalostno z alelujo, ki ju je napisal prof. Mirko Mahnič. To sta svojevrstni gledališki deli, dramski v neobičajnem pomenu besede. Avtor je zanju izbral slovenske ljudske pesmi, ubrane na določen življenjski problem, in jih združil v svojevrsten dramski organizem. Prvi Kmečki rekvijem je statičen, a odrsko slikovit po svoji mizanscenski podobi, v drugem pa je več odrske akcije. V Kmečkem rekvijemu je izpovedana silna človekova navezanost na tostransko življenje, ki se zaplete v konflikt s preprostim kmečkim verovanjem; drugi jemlje za osnovo tisti pol slovenskih pivskih pesmi, ki niso dionizično razbrzdane, marveč je njihov temeljni ton melanholično spoznavanje človeške reve. Tudi to nasprotje se razveže v apoteozo preproste vere. Uprizoritev je tehtno gledališko dejanje režiserja in avtorja prof. Mirka Mahniča. Koroškim Slovencem je pokazala, da je tržaško slovensko gledališče na visoki umetniški ravni, posebej še, če upoštevamo nerožnate razmere, v katerih mora delati. Prireditelji gostovanja so gotovo bili zadovoljni tudi z idejnim jedrom, ki ga uprizoritev izpoveduje. Dvorana celovškega deželnega gledališča je bila natrpana. Gledavci so se na predstavo pripeljali z vseh koncev Koroške, tako da se je prireditev povzdignila v nekakšno gledališko in narodno pobožnost. Srečanje zamejskih Slovencev je bilo prav prisrčno. Udeležili so se ga politični voditelji slovenskih koroških političnih skupin pa celotno umetniško vodstvo tržaškega gledališča z upravnikom prof. Mirom Ravbarjem na čelu. Veljalo bi omeniti, da je gostovanje podprl tudi tržaški vladni komisariat, kar je gotovo razveseljiv precedens. Isti večer so v Slovenjem Plajberku, v vasi visoko pod Karavankami, igrali v Serajnikovi gostilni osmošolci (8. a razred) celovške slovenske gimnazije. Uprizorili so komedijo znanega avstrijskega gledališčnika Hansa Weigla Namišljeni zdravnik (pred leti jo je igralo tudi ljubljansko Mestno gledališče). Nad dijaško gledališko skupino bedi celovški gimnazijski profesor Janko Messner, dijakom pa je pri režijskem oblikovanju pomagal igravec ljubljanske Drame Tone Slodnjak. Weiglova komedija, ki je postavljena v sodobni ameriški ambient, se posmehuje slepi zaverovanosti Američanov v psihoanalizo, ki jo sleparji obračajo sebi v prid. Skupina je odigrala komedijo z veliko sproščenostjo in s posluhom za upodabljanje Američanov pa tudi z lepim smislom za odmerjeno komiko. Med igravci je nekaj pravih talentov, posebej še izredno sproščeni nosivec vodilne vloge Mirko Messner. Zlasti pa velja poudariti, da so se člani igravske družine zelo potrudili za dognan odrski govor. Gostilniška soba je bila kaj malo pripravna za gledališko predstavo, vendar so si iznajdljivi dijaki postavili iz zabojev, desk in ponjav kar posrečeno prizorišče. Soba je bila nabito polna, čeprav je bila predstava zvečer in so morali gledavci z razsutih gorskih kmetij gaziti po snegu do gostilne. Predvsem pa je presenečalo, kako dobro so gledavci sledili komediji, ki jim je prikazovala vendarle malo znan ambient. Gledavci so na svoje »studente« zelo ponosni, namesto vstopnine so jim nasuli kar precej prostovoljnih prispevkov; le-te bodo uporabili za maturitetno potovanje po Jugoslaviji. (Na pomlad bodo prišli igrat tudi k nam, v Mežiško dolino, morda pa tudi v Maribor.) Opazovalcu iz matične države se seveda ob vsem tem utrinjajo različne misli. Predvsem se mu zdi, da bi morali celovški gimnazijci igrati načrtno in iz leta v leto. Tako bi bogatili sami sebe, poglabljali znanje o slovenskem zbornem govoru, predvsem pa bi z gostovanji po koroški deželi opravljali veliko kulturno poslanstvo. Povezava z najvišjim šolskim zavodom in s slovenskim koroškim ljudstvom bi bila vzajemna in plodovita. V splošnem pa bi bilo mogoče reči, da bi koroški Slovenci morali misliti na nekakšno polpoklicno gledališče. Dobiti bi si morali poklicnega režiserja in še kakšnega igravca in igravko, okrog katerih bi se zbrali nadarjeni gledališki amaterji. Poklicno jedro bi lahko v eni sezoni delalo z več skupinami, polagoma pa bi se mogel razviti enovit ansambel. Repertoarna politika bi morala biti premišljena in ne naravnana samo v romantično preteklost; spregovoriti bi morala z neposrednim sodobnim jezikom. Da to ni prenagljen domislek, najbolje priča primer letošnjih maturantov. Vso opisano situacijo je najbolje zadel tržaški igravec, ki je v pogovoru dejal Korošcem: »Če že nimate slovenskih šol morate vsekakor imeti svoje gledališče.« Bruno Hartman

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.