Velika nagrada slovenskemu amaterju
Ljubljanski dnevnik, 16. 12. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
POMEMBEN JUBILEJ AMATERSKEGA FILMA
»VELIKA NAGRADA« SLOVENSKEMU AMATERJU
Danes popoldne se bo z retrospektivo najboljših amaterskih filmov zadnjih let pričel jubilejni, deseti zvezni festival amaterskega filma. Jutri zvečer pa bo tudi svečana podelitev nagrad.
Za festival je bilo prijavljenih okoli 150 filmov, žirija pa je za predvajanje v konkurenci in nagrade upoštevala 33 najboljših.
Razvoj amaterskega filma
Amaterski film v Jugoslaviji se je v zadnjih desetih letih, odkar obstaja zvezni festival amaterskega filma, razvijal predvsem v dveh smereh: v tehnično-obrtni in izrazito eksperimentalni. Pristaši prve smeri delujejo v vseh središčih, najmočnejši pa so med slovenskimi kinoamaterji, zbranimi okoli kluba »Unikal«. Njihov ideal je tehnična perfekcija fotografije in postopka sploh, v estetskem smislu pa so izraziti nadlajevalci tradicij konvencionalnega profesionalnega filma.
Druga smer je rodila generaciji, ki sta izredno pomembni za razvoj jugoslovanske filmske misli nasploh: generacijo kino-kluba »Beograd«, iz katere so izšli Makavejev, Pavlović, Rakonjac, Babac, Lazić in še nekateri, ki so danes med najperspektivnejšimi jugoslovanskimi ustvarjalci, ter iniciatorje zagrebškega GEFF (Genre Film Festival), ki je vzniknil ob ideji antifilma zagrebškega zdravnika in enega najpomembnejših jugoslovanskih filmskih amaterjev dr. Mihovila Pansinija.
Vpliv obeh generacij na mlade filmske ustvarjalce in pisce je tolikšen, da je popolnoma razumljiva že nekaj let težnja po ukinitvi umetnih razlik med amaterskim in profesionalnim filmom. Kot vselej v umetnosti, obstaja en sam film, film — kreacija, popolnoma nepomembno pa je, konec koncev, v kakšnih okvirih je nastal: profesionalnih ali amaterskih. Za razvoj nacionalne filmske kulture (in kulture sploh) sta oba enakovredna, kolikor sta — filma.
Od fiksacije do svobode
Letošnji zagrebški festival amaterskega filma je pokazal, da je amaterska proizvodnja dovolj velika, da pa je kvalitetnih del sorazmerno malo. Najboljši dosežki v najpriljubljenejši amaterski zvrsti — »žanr filma« pa nastajajo pod izrazitim vplivom teze o fiksaciji, ki jo je afirmiral zagrebški festival nekonvencionalnega filma — GEFF. Teoretiki GEFF trdijo, da je fiksacija kamere na določen objekt (živ ali mrtev) osnovno izhodišče nekonvencionalnega filma, zakaj kamera v kontinuiranem posnetku omogoča gledalcu, da odkriva življenje, ki mu je sicer vsakodnevno priča, do katerega pa nima nikakršnega odnosa in ki mu je celo popolnoma neznano. Fiksacija kamere je hkrati svoboda filmskega ustvarjalca pred vsemi šablonami, pravili, dramaturgijo, idejami itn. Osnova te ideje so ontološke lastnosti filma, njena vsebina pa je drugačen, avtentičen film.
Najzrelejši avtor te usmeritve je zagrebški amater Vladimir Petek, ki je sodeloval na festivalu z desetimi filmi (dolžina njegovih del redko presega 5 minut; Petek je tudi zagovornik ideje, da mora avtor pred vsako projekcijo film zmontirati znova, kajti njegov odnos do materije ni nikoli statičen, tako da je bilo na njegov film težko prepoznati). Pridružujejo se mu še nekateri mladi eksperimentatorji zagrebškega »Kino kluba« in pa splitski amaterji, ki so sicer pokazali največ uspeha v igranem (kratkem, seveda) filmu. Najzanimivejši avtor je nedvomno Lordan Zafranović, ob njem pa znani amaterji Ivan Martinac, Ante Verzotti in še nekateri. Relativno slabo so se odrezali beograjski predstavniki, ki po prehodu omenjene generacije v »profesionalno kinematografijo« očitno stagnirajo. Sarajevski delež je še izraziteje tradicionalen, poln simbolizma, romantike in naivnosti.
Slovenske amaterje je zastopala samo dva avtorja: Vinko Rozman in Vasko Pregelj. To dejstvo je nerazumljivo, saj se je dejavnost slovenskih kinoamaterjev v zadnjih letih razmahnila, predvsem kakovostno. Navzlic temu, zahvaljujoč se kvaliteti obeh predstavnikov, slovenski delež pri nagradah ni bil majhen. Vinko Rozman je dobil dve nagradi, od tega »Grand Prix« festivala za tri prikazane filme, Vasko Pregelj pa nagrado »Film novosti«.
Nagrade
Žirija desetega festivala amaterskega filma (Dušan Stojanović, predsednik, dr. Mihovil Pansini, Mirko Bošnja, Ante Babaja in Toni Tršar) je podelila naslednje glavne nagrade: prva nagrada za dokumentarni film Vinku Rozmanu za film »Navadna življenjska pravica«, nagrado za igrani film: splitskemu amaterju A. Nakiću za film »Svoboda«, drugo in tretjo pa delita film »Čemu bežiš, Kunigunda« (R. Grlić) in »Deževno nedolžna sobota« (L. Zafranović); prvo nagrado v kategoriji žanr filma: Vladimir Petek za film »Aline«, druga nagrada: »Odmev in odziv« Vinka Rozmana in »Smer« Tomislava Gotovca ter tretja: »Približno« Lj. Grlića.
Nagrado GEFF je dobil Zagrebčan I. Lukas za film »Kaplja za kapljo do zdravih las«.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Nagrade Ljubiteljsko gledališče
- Note
- Mednarodni festival eksperimentalnega filma GEFF (Genre Film Festival), Zagreb;
- Archival material identifier
- 1966-12-7401-7500_7349-7350