Znamenje moraliziranja
Andrej Inkret, Tribuna, 21. 12. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966 (6)
ZNAMENJE MORALIZIRANJA
V situaciji, ki se v njej nahaja današnje slovensko gledališče, in še posebej ob celjski uprizoritvi Cankarjeve satire Za narodov blagor, se nam zastavljajo nekatera vprašanja, ki ne zadevajo samo v repertoarno in izvedbeno razsežnost tega gledališča, ampak so v prvi vrsti takorekoč stvar njegovih temeljev in njegovega smisla. Seveda pa si je potrebno najprej razjasniti pomen omenjenih dveh besed: temelja in smisla. Resnico temelja nekega gledališča odkrivamo v vsebini danih družbenih komunikacij, na katerih gledališče participira; temeljna resnica nekega gledališča pa se hkrati skriva seveda v njegovem »počelu«, torej v tistem, kar ga znotraj danih družbenih komunikacij strukturira ali formira kot gledališče, ne pa morda kot nekaj drugega. Temelj nekega gledališkega delovanja predstavljajo torej njegove socialne razsežnosti, iz katerih potem rezultira tudi smisel tega delovanja. Temeljna resnica gledališča je torej reciprociteta danih socialnih komunikacij in smisla gledališkega delovanja kot posebne komunikacije znotraj podobnih družbenih razmerij.
Eno izmed vprašanj po temelju in smislu današnjega slovenskega gledališča je problem moraliziranja, ki se očitno pojavlja kot bistvo tega gledališča. Da je v gledališču, s katerim se srečujemo, ta problem dejanski, se pravi neizogiben in stvaren problem, dokazujejo malone vse predstave, ki smo jih gledali v letošnji sezoni: Boltov Človek za vse čase, Mrakova Marija Tudor, Pirandellova igra Kaj je resnica. (Drama), Kaninov Rachamon, Cankarjeva komedija Za narodov blagor (SLG), Hochhuthov Namestnik božji, Naši trije angeli Sama in Belle Speewack (MGL) itn. Vsebinskih distinkcij med posameznimi gledališči ni. Srečujemo se z enotnim fenomenom slovenskega gledališča, ki je v svoji strukturi skoroda identično obliko moderniziranoga šilarian. skega teatra kot moralične ustanove. Moraličnost tu seveda vključuje vse prezentančne kompenzacijske možnosti. Resnico gledališča moramo torej odkrivati v resnici moraliziranja, njene zunanje možnosti družabnost, neobveznost komunikacij in snobizem - te resnice nikakor ne morejo devalvirati, saj so kompenzacijske in se zato po notranjem bistvu moralizma, torej po njegovi vsebini sploh ne morejo spraševati, ker pač ostajajo na površini gledališča kot takega in se z njim docela nedovoljujejo. Seveda ne more biti s tem izrečena nikakršna vrednostna diskvalifikacija tega gledališča, z zgornjimi besedami hočemo označiti kvečjemu njegove dejanske komunikacijske razsežnosti. Kultura je tu namreč a priori, po svoji formi sámi, mišljena kot vrednota in se zato ni treba še posebej ozirati po njenih posameznih diferenciacijah, torej po njeni vsebini. Kultura in gledališče kot eden njenih modelov se pojavljata kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar je po svojih pomenih v preteklosti postalo samoumevno znamenje za »visok« ali »kulturen« nivo človeškega bivanja. Vsakršno spraševanje po njenih temeljnih razsežnostih, se pravi po resnici njene vsebine, je s stališča te samoumevnosti seveda a priori nekaj izrazito nepraktičnega, nekaj v popolni meri teoretskega in zato tudi abstraktnega in seveda nesmiselnega. Kultura je kultura, gledališče je gledališče, torej vrednota, katere resničnost je mogoče meriti le po njeni estetični in tehnični dovršenosti. Smisel gledališča je torej artizem. Pri tem je potrebno seveda ravno tako popolnoma samoumevno pozabljati na dejstvo, da je resnica njegove vsebine, torej resnica tistega, kar gledališče govori, in tudi konkretne možnosti za to resnico, pravzaprav nekaj popolnoma odprtega in svobodnega. Odprtost in svobodnost teh možnosti je potrebno zanemariti, saj je pri celi stvari - kakor rečeno - a priori dragoceno že dejstvo, da gledališče je, da je po svojem artizmu enakovreden »Evropi« in da se torej njegove poglavitne intencije v polni meri uresničujejo znotraj tiste »prakse«, ki potrjuje enakovrednost »slovenskega« in »evropskega« artističnega nivoja. Komunikacijske razsežnosti tega gledališča, te kulture in tega načina mišljenja sploh se lahko znotraj njihovega izvirnega eksistencialnega prostora potemtakem uresničujejo seveda le na način kulture in gledališča kot apriorne vrednote. Moralizem, ki ga odkrivamo kot temelj tega gledališkega delovanja, je temu delovanju impliciten in se ga če bi poskušali govoriti in misliti s stališča nosivcev tega delovanja, seveda sploh ne bi mogli zavedeti ali ga celo misliti in izgovarjati kot čisto nemožnost. Moralizem je temu delovanju impliciten in aprioren, zakaj svet, ki se v njem kultura oziroma gledališče pojavlja, je svet, ki gledališča in kulture v tej obliki ne čuti kot vnaprejšnjo vrednoto, saj se ozira po vse bolj stvarnih vrednotah, npr. po italijanskih pralnih strojih, kakor je na nekem predavanju o »Slovenskem gledališču doma in v tujini« ugotovil ravnatelj Bojan Štih. Gledališče mu potem lahko predstavlja seveda le možnost za snobizem, ne pa neke izvirne in usodne potrebe. Človek odkriva svoj Humanus zunaj njega, zato je po nazorih te kulture oziroma gledališča vnaprej slab, zakaj gledališče je preskusni kamen tako za Humanus kot tudi za njegove širše, socialne konsekvence, v našem primeru recimo za slovenstvo. Zato se moralizem z druge strani najbrž pojavlja kot posebna oblika samoohranitvene goste, kot poskus zadnjega dokaza za usmerjenost kulture kot take in gledališča kot takega v smeri dobrega, osveščujočega in humanitarnega znotraj slabe, neosveščene in ahumanitarne družbe.
Jasno je, da je mogoče problem moraliziranja v zadovoljivi meri eksplicirati le, če se držimo notranjih zakonitosti tistega toka specifičnih socialnih komunikacij, ki se jim pravi gledališče. Rekli smo že, da stoji na začetku tega toka repertoar, torej izbor takšnih in ne drugačnih literarnih besedil, saj se šele iz njihove osnove zastavljajo teoretski in praktični problemi konkretnih uprizoritev. Mimogrede je potrebno povedati, da imamo potemtakem slej ko prej opraviti s tako imenovanim »literarnim gledališčem«, ki režijo in igravce totalizira pod znamenjem literature. Zato je tudi mogoče govoriti posebej o besedilu in posebej o predstavi. Zato je mogoče govoriti celo samo o dramskem besedilu, se pravi, mogoče je popolnoma zanemariti uprizoritveni odsev teksta, ne da bi s tem prikrili ali deformirali resnico uprizoritvene vsebine, saj se le-ta očitno zmerom skriva v literaturi kot literaturi. Tudi poskusi, s katerimi se v zadnjih sezonah ukvarja zlasti režiser Mile Korun in ki jih nekateri recenzenti kvalificirajo kot prizadevanje po nekakšnem »absolutnem« teatru, so po logiki nekakšnih nerazvidnih zakonitosti navezani le na takšno dramsko literaturo, ki bistvenih uprizoritvenih odmikov, se pravi temeljne gledališke interpretacije (na ravni vsebine) ne omogočajo (Behan, Talec; Shakespeare, Kralj Lear; Cankar, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Za narodov blagor, Weiss, Marat). Potemtakem je absolutno gledališče očitno le stvar artističnih poigravanj, torej relativno čiste neobveznosti in poljubnosti. Na vsak način poznajo seveda tudi artistična poigravanja, brezobveznost in moralizem kot njuna rezultanta svojo resnico in torej ne morejo biti le naključen odmev nekih domislic (to kaže med drugim že vztrajnost, s katero se pojavljajo in seveda tudi intenziteta njihovega artizma), zato je jasno, da je tako v moraliziranju kot tudi v artizmu kot temeljni intenciji zaobsežen celoten smisel slovenskega gledališča 1966, s tem pa kajpa tudi celoten pomen njegovih socialnih komunikacij.
Predstava Cankarjeve satire Za narodov blagor, ki jo je v SLG Celje režiral Mile Korun, pomeni kristalizacijo temeljnih razmerij v slovenskem gledališču. To je predstava, narejena po literarnem besedilu Ivana Cankarja, avtorja, ki je med drugim najzanesljiveje »reprezentira« slovensko evropsko raven. Ko gledavec pristane in gre gledat Cankarjevo komedijo, vnaprej ve, da bo takorekoč neposredno participiral pri samem izviru slovenstva. Njegova komunikacija s komedijo Za narodov blagor je torej apriorna, saj ne temelji v resnici njene vsebine, ampak v pomenu, ki ga v zgodovini slovenskega naroda zavzema ime Ivan Cankar. Hkrati pa mu je s predstavo, ki jo je - kakor rečeno - režiral in s sceno opremil Mile Korun, dana možnost, da se ne srečuje neposredno samo s slovenskim narodom, ampak hkrati tudi s tako imenovano sodobno interpretacijo njegovega mita. Občinstva se seveda ne more spraševati predvsem po neposredni resnici Cankarjevega sporočila ali izpovedi, ampak se usmeri v docela snobistično in seveda tudi popolnoma neobvezno in najbrž celo nezanimivo spraševanje po tem, ali se z Ivanom Cankarjem in njegovo dramsko literaturo sme ravnati tako, kakor to počne Mile Korun. Tako doživlja literatura v gledališču ponovno afirmacijo in se spreminja v prvi in poslednji zakon gledališča. Ni pomembna resnica njene vsebine, kakor je izgovorjena neposredno iz oči v oči, z odra v avditorij, ampak neka daljna obveznost in neprizivnost literature, ki je tako temeljno opredelila slovenski narod za narod ideje in projekta, vere in boga, zaupanja in prihodnosti zdaj poosebljene v Ivanu Cankarju ali Francetu Prešernu, potem spet v Josipu Jurčiču ali Josipu Stritarju, ali v Franu Levstiku, Josipu Vidmarju itn. Ta temeljna opredeljenost predstavlja v konsekvenci seveda tudi absolutno merilo sveta. Svet je toliko, kolikor se po tem merilu ravna. Ni torej v sebi, ampak zunaj, ni na način realitete ali stvarne prisotnosti in zadostnosti, ampak šele skoz zamisel o samem sebi, njegov čas ni sedanjost, ampak v nejasnost potopljeni jutrišnji dan, ko bojo kultura in njeni projekti doživeli čisto in absolutno realizacijo.
Zato so seveda Cankarjevi quasi-narodnjaki v komediji o narodnem blagru smešni, saj je popolnoma jasno, da jim ne gre niti za narod niti za njegov resnični blagor, ampak za svoje zasebne, trenutne in zato seveda tudi nečedne interese. Ko v finalu Korunove celjske uprizoritve zgrade barikado in se s starinskim strelnim orožjem podajo v skoroda bojevito obrambo svoje vizije slovenskega naroda, torej svojih lastnih interesov, je seveda jasno, da imamo opraviti tako rekoč s sublimiranim moralizmom. Ena dimenzija in ena morala tega sveta je ideološko osmešena in diskvalificirana, zato da bi bila omogočena druga morala in druga dimenzija, ki je seveda a priori boljša. Tej temeljni ideološki selekciji sveta se je treba podrediti, pristati je treba tudi na rešitev, kakor nam jo je z lepim ščuko, ki novo moralo pooseblja, sugeriral Mile Korun. Sicer smo po logiki te selekcije in po logiki moralizujočega gledališča vnaprej diskvalificirani in na las podobni tistim rodoljubom na barikadah, ki se borijo proti svetu, ki bi bil dober:
Andrej Inkret
(nadaljevanje sledi)
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- William Shakespeare Josip Vidmar Bojan Štih Mile Korun Ivan Cankar Luigi Pirandello Peter Weiss Josip Jurčič Ivan Mrak France Prešeren Robert Bolt Brendan Behan Fran Levstik Rolf Hochhuth Sam Spewack Bella Spewack Josip Stritar
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko SLG Celje
- Productions
- NAMESTNIK BOŽJI, Gale, 1966 NAŠI TRIJE ANGELI, Herzog, 1966 ZA NARODOV BLAGOR, Korun, 1966 RAŠOMON, Kragelj, 1966 ČLOVEK ZA VSE ČASE, Jan, 1966 MARIJA TUDOR, Molka, 1966
- Archival material identifier
- 1966-12-7401-7500_7375-7376