Sproščenost Gogoljevega smeha
Bruno Hartman, Delo, 21. 12. 1966
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gledališče
Sproščenost Gogoljevega smeha
Ob mariborski uprizoritvi Ženitve
Gogoljeva Ženitev kajpada nima tolikšne komedijske dognanosti in udarnosti, s kakršno se more postavljati Revizor. Po zgradbi je prav preprosta, pa tudi njeno komično-satirično želo je precej otopelo spričo globoko spremenjenih odnosov med spoloma, ki jih je prineslo poldrugo stoletje, odkar je bila komedija napisana. Tudi je res, da se v galeriji ruskih, ali bolje, petrograjskih družbenih tipov iz tistega časa, brez historičnega vmišljanja izgubi marsikatera komedijska prvina. Tako se zdi današnja uprizoritev te komedije izredno težaven posel, ki je največ odvisen od temeljnega izhodišča uprizoritve. Režiser mariborske uprizoritve, praški režiser Antonin Moskalyk (ob ponovni asistenci praškega scenografa in kostumografa Miloša Ditricha), je odkril zelo dobro formulo za uspešno realizacijo Ženitve v današnjem času. Historični okvir je zadržal skorajda neokrnjen; le nekoliko ga je začrtal s stilizacijo. Svojevrsten učinek je pri tem izvabil z vmesnimi prizori s posebno poslikanim zastorom in igro sluge ter hišne.
Moskalyk ni ustavil niti pred gagi, a jih je uporabil s pravo mero okusa in smotrnega komičnega učinka.
Scenograf mu je ustvaril prizorišče, ki se je lepo ubranilo z režijsko zasnovo; imelo je historično-folklorni nadih. Bilo je preprosto, lepo odmerjeno in zrcalno v dvojnosti interjerjev. Nad prizoriščem križem kražem razobeseni predmeti so bili hkrati oznake za bivališča in za predmetni svet, za katerim se snubci, nevesta in mešetarja poganjajo, pa tudi donesek iz sodobnih scenografskih prijemov. Nekaj neubranosti je bilo v kostumih. Medtem ko so bili moški kostumi ujeti v realne okvire, so bili ženski poudarjeno stilizirani v ruski nošnji, ki je v vezenskih in vzorčnih elementih nekoliko prebila sicer enovitost odrske sklenjene podobe.
Režiser je želel igralce zliti v ostro profilirane komedijske tipe. Seveda se je v igralskem ansamblu mestoma pokazalo, da se režijski princip ni mogel do kraja uresničiti pri igralcih, ki so usmerjeni v izrazito realistično igranje. To navzkrižje pa uprizoritvi ni naneslo kakšnih bistvenih divergenc, dasiravno so bile rahlo opazne.
Osebe, zlasti snubce in nevesto, je potegnil iz realistične komike in jih usmeril v žlahtno burkaštvo, jih ostro profiliral in jim natančno odmeril radij komičnega učinkovanja. Pri tem je skušal čimbolj osvetliti tiste značajske prvine Gogoljevih oseb, katere je mogoče tudi danes odkriti med ljudmi, ki so v snubljenju plahi, nasilni, preračunljivi, medleči in kar je še takih lastnosti. Moskalyk je ustvarjalno poskrbel še za učinkovit režiserjev komentar k posameznim situacijam nekoliko nonšalanten in porogljiv (najevidentnejši je ta komentar po prizoru, ko Kočkarjov in Podkoljosin zaigrata igro z otroki in slikata očetovsko radost ter srečo z njimi). Morda je prav v tem režiserjevem odnosu do celotnega komedijskega gradiva iskati tudi vzrok, da v uprizoritvi tako rekoč ni niti sledu tragičnosti, ki jo je Gogolj vdihnil nekaterim osebam v Ženitvi. Tako je Moskalyk torej ubral pot sproščene komedije, oziroma žlahtne burke. Ustvarjena je bila z veliko režijsko in igralsko disciplino.
Arnold Tovornik je s Podkoljosinom ustvaril enega svojih najboljših igralskih dosežkov v zadnjem času. Prav pri njem je bilo posebno opaziti, kako je umel svoj smisel za realistično detajliranje podrediti enovitosti figure, ki jo je režiser vklenil v celoto svoje režijske zamisli. Samodisciplina in bogata ustvarjalnost sta se pri Tovorniku zlila v izredno prodorno komedijsko figuro, v kateri so se niansirali vsi vzgibi, ki jih je najti v Gogoljevi predlogi.
Prav tako je ustvarila enega svojih najboljših likov v zadnjem času Pavla Brunčkova z Agafjo Tihonovno. Lik sramežljive stare device je ostro začrtan, ustvarjen z nekaj jasno zasnovanimi plastmi komičnega. Brunčkova jih je ujela v imenitno telesno držo, diskretno ponavljajoče se kretnje (sramežljivo zakrivanje obraza z dlanmi) in lepo glasovno modulacijo.
Prav tako je bil dognan Zevakin Janeza Klasinca. Dasiravno bi se zdelo, da je režiser sformiral nekoliko drugačno podobo tistega, kar bi si utegnili predstavljati iz Gogoljevega teksta (Ževakin je v mariborski uprizoritvi pijandura, blebetač in ženskar; v njem tudi ni trohice tragičnosti, ko pripoveduje o svojih sedemnajstih polomijah pri snubljenju), je Klasinc ustvaril igralsko tako sklenjen lik, da je bil prodor njegove prepričljivosti tolikšen, da je igralec dobil zanj priznanje na odprtem odru.
Med snubci je treba posebej omeniti Anučkina (Volodja Peer). Ustvarjen je bil iz nekaj prvin, ki pa so bile združene tako odtehtano in kontrolirano, da pomeni Anučkin za igralca spet bogat prispevek k njegovi galeriji komičnih tipov.
Boris Kočevar je imel z eksekutorjem Jajčnico več opravka, saj se je moral otepati z debelostjo in mogočnostjo, za kar je moral porabiti tisto moč, ki bi jo s pridom mogel dodati poglabljanju svojega lika.
Prav takšne težave je imela Angela Jankova z ženitveno mešetarko Feklo Ivanovno, saj ji je morala vcepljati poteze stare jezikavke in prepredenke, povrh pa se je v njenem kostumu najbolj kazala že omenjena kostumska neubranost.
Ženitni mešetar Kočkarjov (Anton Petje) je bil izredno gibčen in prepričevalen. Igralec mu je dal poteze nadvse bistrega, menjavo situacij in razpoloženj hitro zaznavajočega prebivalca tedanje ruske metropole.
Arina Panteljejmonova (Tita Veljakova), Starikov (Jože Zupan), Stjepan (Franjo Vičar) so svoje vloge odigrali zelo korektno, Vičar še s posebno dozo svojskega humorja.
Hišna Dunjaška (Bogdana Bratuževa) pa je bila kljub relativno majhnemu deležu v igri izredna igralska kreacija. Svoje stilno popolno igranje je pognala v vrh v vmesnem prizoru, ko prepeva in ometa oder.
Mariborska Ženitev sodi zagotovo med vrhnje stvaritve sedanje slovenske gledališke produkcije. Gledališko vodstvo je storilo prav, da je režiserju Moskalyku omogočilo tudi režijo besedila iz svetovne klasike.
BRUNO HARTMAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Janez Klasinc Anton Petje Bogdana Bratuž Tita Veljak Antonin Moskalyk Miloš Ditrich Franjo Vičar Boris Kočevar Angela Janko Arnold Tovornik Pavla Brunčko Jože Zupan Volodja Peer
- Producers
- Opera in balet SNG Maribor
- Productions
- ŽENITEV, Moskalyk, 1966
- Archival material identifier
- 1966-12-7401-7500_7377