Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Sarajevski gledališki trikotnik

Borut Trekman, Naši razgledi, 23. 5. 1964

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Zapozneli zapiski s V. festivala jugoslovanskih malih odrov (L.) Sarajevski gledališki trikotnik Ko pregledujem in prebiram svoje zapiske, biltene in ves ostali skromni propagandni material, ki smo ga novinarji vsak dan dobivali na V. festivalu malih odrov v Sarajevu, se spet spominjam vsega, kar sem med 28. marcem in 6. aprilom, v tistih desetih dneh, ko je trajal festival, doživel. In ko mi brzijo skoz spomin ti sarajevski dogodki, vsa prijetna pa neprijetna (in na žalost je bilo slednjih mnogo več) presenečenja festivala, se mi ta zmeda počasi ureja v sinopsis za imenitno tragikomedijo, ustvarjeno po shemi starega dajavca dramaturških receptov Gustava Freytaga. Ali z drugimi besedami: napetost dogajanja (v našem primeru pričakovanja) je naraščala in upadala čisto v skladu z zahtevami in predpisi izumitelja dramskega trikotnika, zato naj mi bo zavoljo čim vernejše reprodukcije sarajevskega gledališkega dejanja in nehanja dovoljeno uporabiti ta Freytagov sistem tudi pri urejanju pričujočih zapiskov (kajti če je bilo stereotipno že to dejanje in nehanje, pa naj bosta stereotipna še sistemizacija in šablonizacija). Uvodni akord ali prvi vtis Prva pot po prihodu v Sarajevo je bila za Franceta Vurnika in zame (edina slovenska poročevalca!) v Malo gledališče (oziroma v njegovo kletno kabaretno dvoranico); bila sva vsa v strahu, da ne zamudiva prve tiskovne konference (vlak je imel namreč precejšnjo zamudo). Ta strah je bil seveda popolnoma odveč, čeprav sva ga delila s še nekaj stanovskimi kolegi iz ostalih republik, kajti namesto tiskovne konference smo dobili samo bilten in nekaj napotkov od organizatorja. In ko sem nato v hotelu pregledoval tiste štiri strani malega formata v nonparelju, mi je oko obstalo na razgovoru z Ivanom Foglom, direktorjem Festivala malih odrov Jugoslavije. Predvsem konec tega intervjuja sem prebral dvakrat. Glasi se takole: »Splošno mnenje je, da nimamo pomembne sodobne drame niti dramskih piscev. Jaz nisem tega mnenja. Prepričan sem, da dosti bolj primanjkuje razumevanja za sodobno dramo. Festival je to razumevanje pokazal... Na prejšnjih festivalih so se pojavljala dela Becketta, Ionesca, Albeeja itn. Toda festival je bil v znamenju Đorđevićeve Desce slovenske strani, Kozakove Afere, Stojanovićevih Nevarnih voda, Lukićevega Dolgega življenja, kralja Osvalda... Festival je zanje predstavljal resnično, ne pa samo formalno afirmacijo. Zato bo festival še naprej ohranil svoj novatorski pomen, hkrati pa bo po naravi svoje funkcije in svojega obstoja prerasel v festival sodobne domače drame, čeprav v svoj program formalno ne bo vstavil te klavzule. Formalnosti nas ne zanimajo, važno je bistvo, to pa je mogoče ustvariti samo z najsodobnejšimi idejami, z najsodobnejšimi vsebinami. V tem so naše, jugoslovanske možnosti, pa tudi možnosti tega festivala.« Pravzaprav se je vredno ustaviti malce ob tem zanimivem programu. Res je, da ga označuje velika želja ustvariti oziroma stimulirati kvalitetno, umetniško sodobno dramatiko, želja, ki ni samo želja Ivana Fogla, ampak nas vseh. Vendar pa se zdi pot, ki jo Fogl priporoča, milo rečeno, nekoliko nenavadna. Ali je potrebno, da dobimo še eno Sterijino pozorje, ko pa že Pozorje samo, ki je posvečeno izključno sodobni jugoslovanski dramatiki (pa če je ta pisana za male ali za vélike odre), le-te ne more stimulirati v toliki meri, kot bi bilo potrebno in se kar naprej skriva za nekakšne jubileje (za primer si vzemimo samo repertoar Pozorja za kaki dve leti nazaj). Vendar pa ne gre samo za to. Sarajevski festival nosi specializiran naziv Festival malih odrov. Ali naj bi zdaj, po Foglovih izjavah sodeč, postal pregled izvirne sodobne dramatike za male odre, medtem ko bi ostalo Pozorje pregled domače dramatike za vélike odre? Ali sploh eksistirajo dela, ki jih je mogoče igrati samo na malih oziroma samo na velikih odrih? Ali ni ta delitev, ki logično izvira iz Foglovih tez, nekolikanj sumljiva? In argumenti, ki se nanje opira (da je večina del na festivalu izpod peresa domačih avtorjev), so malce za lase privlečeni: od sedmih domačih tekstov so le trije novost (Deževje profesorja Noeta, Kaznjenci in Evropska trava), Orest je dobil že Sterijino nagrado (sicer v radijski izvedbi), ostali trije pa so Nušićevi. Vsa ta vprašanja so se mi porajala ob branju tega intervjuja. In ne samo meni, ampak tudi večini ostalih kolegov. Odgovor nanje pa nam je prinesel festival sam. Zasnova ali start Zvečer sem v dvorani Malega gledališča prisostvoval otvoritvi festivala. Nastopil je Mali oder Narodnega gledališča iz Beograda, lanski zmagovavec (z Lukićevim Dolgim življenjem kralja Osvalda). To pot so nam predstavili Deževje profesorja Noeta Jovana Mihajlovića in v počastitev Nušićevega jubileja prvo (in edino) dejanje njegove zadnje, nedokončane komedije Oblast. Medtem ko so interpreti Oblasti znali ustvariti pristno nušićevsko vzdušje, v katerem je s svojo imenitno in domiselno tipizacijo zablestela v vlogi klepetave in vsiljive gospe Mice Ljubinka Bobić (žal so jo aplavzi na odprti sceni spodbudili k malce apartnemu in popolnoma nepotrebnemu koketiranju s publiko), pa je Mihajlovićeva komična tragedija, prva na letošnjem festivalu izvedena sodobna domača drama, že takoj demantirala zgoraj omenjene Foglove teze. Dramaturška struktura te parabole stare svetopisemske zgodbe je namreč nebogljena, nedonošena, anemična in povrh vsega še neizvirna, saj razodeva avtorjevo očitno inspiriranje ob dveh delih s podobno vsebino ali temo: ob Dürrenmattovih Fizikih in ob satiri Ararat poljskega satirika Arturja Marie Swinarskega. Osnovna avtorjeva zmota je zaobsežena že v označitvi dela: če bi zatrl v sebi željo po izvirnosti za vsako ceno in napisal namesto komične tragedije raje komedijo s tragično noto, če bi se držal enega samega stila in če bi skušal ustvariti miselno vsaj malo manj prazen dialog, bi pustilo delo na gledavca vsaj vtis povprečnosti (kajti Jovan Mihajlović prav gotovo ni v toliki meri umetnik kakor ambiciozen obrtnik); tako pa še tega ni bilo. In na koncu samo še skromna opomba: festival se je začel 28. marca, prav na tisti dan, ki velja v vsem svetu (in tudi pri nas) za mednarodni dan gledališča, v Sarajevu pa se ni nihče, prav nihče spomnil, da bi kdo izmed igravcev vsaj prebral Olivierovo in Barraultovo poslanico, kakor je to navada v vsakem najneznatnejšem provincialnem teatru, če že ni bilo nikogar, ki bi znal kaj povedati o tem dnevu. Zaplet z ali brez avantgardizma Drugi in tretji dan sta izpolnila Mali oder Jugoslovanskega dramskega gledališča in Ateliertheater am Naschmarkt z Dunaja, dva po gledaliških kvalitetah popolnoma različna (vendar ne raznorodna) ansambla. Beograjčani so se predstavili z gledališko adaptacijo Dostojevskega novele Krotka in z Albeejevo Zgodbo o živalskem vrtu (le kot obrobna opazka: to predstavo igrajo v Beogradu že cela tri leta, pa je šele zdaj našla pot na sarajevski festival). Ves večer je bil seveda v znamenju bleščečega igranja Slavka Simića, igravca, ki je znal v enem večeru imenitno poustvariti dve tako zelo kontrerni vlogi, kakor sta starinar v Krotki in Peter v Zgodbi o živalskem vrtu. Krotka, ki jo je za oder adaptiral režiser Jovan Putnik, je v bistvu en sam notranji monolog osamljenega in nad svetom popolnoma resigniranega človeka, ki ga slika Dostojevski v vsej njegovi psihični spektralnosti; Simić je izdelal to vlogo do poslednjega psihološkega detajla in na ta način ustvaril adekvaten gledališki pendant pisateljevi literarni upodobitvi lika, ali z drugimi besedami, največ, kar more igravec v takem primeru sploh doseči (zato tudi ni čudno, da so ostali epizodisti delovali poleg Simića bledo). S popolnoma nasprotnimi izraznimi sredstvi pa je interpretiral Simić tipičnega ameriškega malomeščana Petra v Zgodbi o živalskem vrtu: pokazal je izreden čut za bistvo Albeejeve teatralnosti, za spajanje realističnih in grotesknih elementov v homogeno in nerazdružljivo celoto, tako da je spet preglasil protagonista drame Jerryja, ki ga je igral Zoran Ristanović preveč balkansko, preveč s čustvi in premalo z živci. Kljub visokim gledališkim kvalitetam tega večera pa v njegovi gledališki izpovedi (predvsem velja to za Albeeja) vendarle ni bilo nobene izrazne inovacije (kakor je bila npr. pri Ameriškem snu v izvedbi članov ljubljanske Drame, čeprav so ga igrali igravci z velikega odra); torej srečanje s standardnimi kakovostmi Jugoslovanskega dramskega gledališča. Medtem ko je ta standardnost za Beograjčane do neke mere še razumljiva, pa moram priznati, da si je ne morem in ne znam razlagati pri dunajskem kletnem gledališču Ateliertheater am Naschmarkt, ki smo ga morali gledati naslednji dan. In še prav posebej si ne znam tega razlagati, ker smo dopoldne na tiskovni konferenci (te so po prvem dnevu potekale še kar redno, čeprav so bile na srečo zelo kratke) poslušali od quasi ministra brez listnice tega gledališča, nekega Beograjčana Tomislava Blaževa, tako fantastične progoze o eksperimentalnosti, avantgardnosti itn. (za idealno sliko teh prognoz si naj bravec doda še kakih petnajst tovrstnih fraz) tega teatrčka, da je vsa stvar že tedaj postala sumljiva. Popolnoma pa se je razgalila zvečer, ko so ti drzni in pogumni iskavci in odkrivavci novih gledaliških svetov (ki jih vodi nekdanji igralec Burghtheatra Veit Relin) odigrali Fausta, dramski torzo Nikolausa Lenaua v adaptaciji Hansa Dieterja Schwartzeja in režiji Hansa Neuenfelsa. Namesto obljub smo bili priča izredno tradicionalni igri (zato zgornja opazka o stilni neraznorodnosti obeh večerov glede na moderni teater), katere lok se pne od izročila srednjeveškega teatra in dunajskega pavlihovskega teatra iz srede 18. stoletja (predvsem pri Mefistu, ki je oblečen v pierrotski kostum, in še nekaterih epizodistih) do burgtheatrskega stila s konca 19. stoletja (pri izredno patetičnem Faustu, ki ga je igral Heinz Triner). Edina avantgardna poteza je bila, da je Mefista igrala ženska (in to še najbolje od vseh). Skratka: stilna enciklopedija in akademski dolgčas. In predvsem: precej poslabšano mnenje o dunajskih kletnih teatrih. Vrh ali prvi dosežek Šele naslednji dan, 31. marca smo končno le dočakali prvi vrh festivala: člani Hrvatskega narodnega gledališča so nam predstavili odrsko izvedbo radijske drame Jovana Hristića Orest, nekakšne nove variante Aishilove Oresteje, ki je bila že pred tremi leti izvedena na Sterijinem pozorju (s Krstićevo, Stupico, Crnoborijevo in Simićem v glavnih vlogah) in bila tudi nagrajena s Sterijino nagrado. Režiser Georgij Paro je z odrsko transpozicijo tega tudi izpovedno, ne samo oblikovno zanimivega teksta ustvaril žlahten odrski eksperiment, do skrajnosti dognano, izcizelirano in stilno čisto predstavo. Njegov režijski koncept je izhajal predvsem in samo iz besede, ki so ji bili podrejeni vsi ostali gledališki izrazni elementi, dikcija, mimika, kretnje, kostumi, scena. Z izrednim posluhom za dramaturške posebnosti teksta se je Paro odločil za uporabo rekvizitov samo na tistem mestu, kjer imajo le-ti dramaturški pomen, dramaturško funkcijo, ne pa prostorske; in ta izredno tvegani prijem je dosledno tudi izpeljal, s čimer je predstava zadobila še novo dimenzijo: spopad dramaturgije dogajanja z dramaturgijo prostora. Največja odlika predstave pa je predvsem njena igravska izenačenost in kompaktnost, ki so jo ustvarili s skupnimi prizadevanji prav vsi igravci, od protagonistov do poslednjega statista. Klub tej homogenosti je bil v celoti najboljši Pilad Pavla Bogdanovića, še posebej pa zakonski par Klitaimnestra - Egist, ki sta ga interpretirala Eliza Gerner-Strozzi in Zvonko Strmac: nepozaben je prizor, ko pove Klitaimnestra Egistu, da bo dobila otroka in to ne njegovega. »Pravijo, da se po porodu celoten organizem žene prerodi,« mu reče; in prizor je režijsko rešen tako, da si ves čas, od začetka do konca scene, Klitaimnestra počasi z vazelino in brisačo v navzočnosti igravcev spravlja z obraza masko (potem ko je njen organizem v tem prizoru doživel to spremembo, pa igra ves čas brez maske). Zares dognana, naravnost virtuozna soigra dveh partnerjev. In prvo pomembno gledališko doživetje festivala. BORUT TREKMAN 23. MAJA 1964, NAŠI RAZGLEDI

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.