Mera za mero
Sandi Čolnik, Tribuna, 13. 1. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
mera za mero
Velikega hrupa ni bilo, bomba ni eksplodirala, študentov ni zasula oblast z ognjem in žveplom. In ker je tako succes descandal izostal, ker bik ni planil, nam ostane zdaj, da pogledamo, kako rdeča je bila ruta, s katero smo ga dražili.
Ne da predstava ni imela svojega napetega trenutka. Pet minut po začetku je zmanjkalo toka. Aha, smo rekli, smo že tu. Krepki fantje med občinstvom so se napeli, odločeni, da svojo pravico, da predstavo gledajo do konca branijo do zadnjega, dekleta so se nervozno hihitala in ne tako redki med gledalci so po tihem obžalovali, da so se spustili v to zadevo. Toda vrtnarjev in poljedelcev ni bilo, čez dobro minuto so reflektorji znova zažareli Jože Mraz je ponovil stavek, sredi katerega so ga tako prekinili.
Kaj satirizirajo študentje?
Terminologijo. Nekaj težko deprimirajočega je v tem, če se moraš dan za dnem, od časnika do učbenika, od skript do referata na sestanku, otepati z monstruozno, gumijasto, brezoblično in popolnoma nedefinirano frazeologijo, ki jo je nekoč, v trenutku, genialnega navdiha, za potrebe neke določene situacije skovala pesniška inteligenca, ki pa je zdaj, v drugačni situaciji, zaradi pretirane rabe, ki ne pozna že nobene meje več, predvsem pa zaradi zlorabe v rokah hudo obtuznih inteligenc, izgubila vsako vsebino in vsak pomen in ki nam obtiči v grlu kot neka volnata, brezokusna in dušeča snov. V tej točki, o Objektivni težavi in Svetli bodočnosti in v posmehih na račun našega Dela v veznem tekstu, leži težišče študentske satirične jeze. Ne stanje stvari samo, naša toliko zlorabljena »družbena stvarnost«, ampak vsa groza in mizerija okoli njenega interpretiranja in nekaterih njenih interpretov.
Nato: Zelo razširjeno in vendar ne popolnoma sprejeto verovanje, da je normalni sistem dela birokratski in da v tem sistemu najbolje ali celo izključno napredujejo topoglavci.
Prav tako zelo razširjeno verovanje, da stopnja posameznikove samovšečnosti in omejenosti raste vzporedno z njegovim vzponom na Lestvici. Bič te jeze je padal torej po človeku in družbi kot takima. Ves čas je bil poudarek na splošnem, na družbenih in osebnostnih deformacijah, ki tlačijo nas, prav tako kot mnoge druge, če ne vse družbene sisteme.
Nič čudnega navsezadnje, saj je bila večina glavnih točk izposojena pri tujih avtorjih. Nekaj domačih aktualnih epizod, ki so kruh in maslo vsakega podobnega kabareta, je drezalo globlje in ostreje. Na primer tista, v kateri slovenske revije s kitkami plešejo ringa ringa raja in se pustijo z vriščem in koketom prepoditi s kraja za odrasle v svoje jaslice. Ta je bila močna. Zares zabrilo okoli ušes pa je gledalcem samo enkrat, v zgodbi o herbivornem levu. Lev je tako bister in predvsem tako dobrodušen, da ne žre kristjanov, ki so mu namenjeni in ki so tudi dobri, ampak ima raje korenje. Njegov razlog je presenetljiv: stara levinja je rekla, da utegnejo kristjani na koncu priti na oblast in da takrat ne bo ravno prijetno biti lev, tak, ki je žrl kristjane. In tako pri tem levu razlogi običajno ne ravno preintenzivne levje inteligence pretehtajo silovito nujo zdravega želodca. Zgodba je verjetno izmišljena, kajti čeprav so kristjani res prišli na oblast, ni dokazano, da je bil med njimi kateri, ki je kdaj gol stal pred levom, pa ga je ta samo ošnofal in se lotil korenčka.
Pravljica je poljska, kar ni presenetljivo, kajti iz simpatije do alegorije bi lahko rekli, da so na Poljskem kristjani že na oblasti. Našemu levu pa študentje niso preveč zaupali in v obrambo pred možnostjo, da bi se mu kdaj spet oglasil zdrav tek, so organizirali zajetno in okorno mašinerijo, ki je predstavo zavirala in ji jemala neposrednost.
Prej smo rekli, da je bila večina glavnih točk tujih, okoli teh nosilnih elementov pa se je pletla še ena predstava, katere glavni namen je očitno bil pacifikacija levov. Leva, manjšega in takega kakršnega si pač sami predstavljajo, so postavili kar na oder, na njem sproti preizkušali svoje šale in ga pregovarjali z njegovimi lastnimi argumenti. To je pripeljalo do ponavljanja. Najprej so povedali svojo šaljivo zgodbo, ki je bolj ali manj neposredno našla pot do gledalcev, nato pa so vso stvar rezimirali in ponovili še enkrat v veznem tekstu, z opravičilom in pojasnilom.
Očitno nihče ni bil bolj presenečen, da vse tako gladko teče, kot oni sami. Za tako presenečenje pa pravzaprav ni pravega razloga. Ves program je bil tako udobno obložen s ščitno vato, vsi izpostavljeni deli tako varno prepojeni s protistrupom, da tistega pravega strupa, ki ga podobni kabareti ormalno mečejo na gledalca, skoraj ni več ostalo.
Izvajali so študentje igralske akademije. Andrej Stojan, ki je kabaret režiral, je coklo, ki mu jo je ta koncepcija o dvojni predstavi naprtila, seveda čutil. Reševal se je spretno, s spremenljivim prizoriščem in s svojim glavnim orožjem: do konca je izrabil možnosti, ki mu jih je nudilo naravno, privlačno dekle, kakršna pač je Alenka Vipotnik. Izredno lepo presenečenje je tudi Niko Goršič, droban, bled mlad igralec, ki govori in se giblje v stilu Jamesa Cagneya.
Študenti torej imajo svoj kabaret. In zdaj: Kaj? Toliko ljudi se o tem sprašuje, da je lepo, da si to vprašanje še mi postavimo. Odgovor je: kaj Satire si želimo, seveda ne prehude, študenti nam satiro dajejo in ker ni prehuda, je ravno prava. Pri naslednji premieri si torej želimo satire, ostre in hude; toda seveda ne preveč.
Sandi Čolnik
TOVARIŠ, TO SE TEBE NE TIČE
hima 13.1.64
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Alenka Vipotnik Andrej Stojan
- Archival material identifier
- 1965-01-3301-3400_3376