Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Mera za mero

Sandi Čolnik, Tribuna, 13. 1. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
mera za mero Velikega hrupa ni bilo, bomba ni eksplodirala, študentov ni zasula oblast z ognjem in žveplom. In ker je tako succes descandal izostal, ker bik ni pla­nil, nam ostane zdaj, da pogledamo, kako rdeča je bila ruta, s katero smo ga dražili. Ne da predstava ni imela svojega napetega tre­nutka. Pet minut po začetku je zmanjkalo toka. Aha, smo rekli, smo že tu. Krepki fantje med občinstvom so se napeli, odločeni, da svojo pravico, da pred­stavo gledajo do konca branijo do zadnjega, dekleta so se nervozno hihitala in ne tako redki med gle­dalci so po tihem obžalovali, da so se spustili v to zadevo. Toda vrtnarjev in poljedelcev ni bilo, čez dobro minuto so reflektorji znova zažareli Jože Mraz je ponovil stavek, sredi katerega so ga tako prekinili. Kaj satirizirajo študentje? Terminologijo. Nekaj težko deprimirajočega je v tem, če se moraš dan za dnem, od časnika do uč­benika, od skript do referata na sestanku, otepati z monstruozno, gumijasto, brezoblično in popolnoma nedefinirano frazeologijo, ki jo je nekoč, v trenutku, genialnega navdiha, za potrebe neke določene situ­acije skovala pesniška inteligenca, ki pa je zdaj, v drugačni situaciji, zaradi pretirane rabe, ki ne po­zna že nobene meje več, predvsem pa zaradi zlorabe v rokah hudo obtuznih inteligenc, izgubila vsako vsebino in vsak pomen in ki nam obtiči v grlu kot neka volnata, brezokusna in dušeča snov. V tej točki, o Objektivni težavi in Svetli bodočnosti in v posme­hih na račun našega Dela v veznem tekstu, leži te­žišče študentske satirične jeze. Ne stanje stvari sa­mo, naša toliko zlorabljena »družbena stvarnost«, ampak vsa groza in mizerija okoli njenega interpre­tiranja in nekaterih njenih interpretov. Nato: Zelo razširjeno in vendar ne popolnoma sprejeto verovanje, da je normalni sistem dela biro­kratski in da v tem sistemu najbolje ali celo izključno napredujejo topoglavci. Prav tako zelo razširjeno verovanje, da stopnja posameznikove samovšečnosti in omejenosti raste vzporedno z njegovim vzponom na Lestvici. Bič te jeze je padal torej po človeku in družbi kot takima. Ves čas je bil poudarek na splošnem, na družbenih in osebnostnih deformacijah, ki tlačijo nas, prav tako kot mnoge druge, če ne vse družbene sisteme. Nič čudnega navsezadnje, saj je bila večina glav­nih točk izposojena pri tujih avtorjih. Nekaj doma­čih aktualnih epizod, ki so kruh in maslo vsakega podobnega kabareta, je drezalo globlje in ostreje. Na primer tista, v kateri slovenske revije s kitkami ple­šejo ringa ringa raja in se pustijo z vriščem in koke­tom prepoditi s kraja za odrasle v svoje jaslice. Ta je bila močna. Zares zabrilo okoli ušes pa je gledal­cem samo enkrat, v zgodbi o herbivornem levu. Lev je tako bister in predvsem tako dobrodušen, da ne žre kristjanov, ki so mu namenjeni in ki so tudi do­bri, ampak ima raje korenje. Njegov razlog je pre­senetljiv: stara levinja je rekla, da utegnejo kristjani na koncu priti na oblast in da takrat ne bo ravno prijetno biti lev, tak, ki je žrl kristjane. In tako pri tem levu razlogi običajno ne ravno preintenzivne levje inteligence pretehtajo silovito nujo zdravega želodca. Zgodba je verjetno izmišljena, kajti čeprav so kristjani res prišli na oblast, ni dokazano, da je bil med njimi kateri, ki je kdaj gol stal pred levom, pa ga je ta samo ošnofal in se lotil korenčka. Pravljica je poljska, kar ni presenetljivo, kajti iz simpatije do alegorije bi lahko rekli, da so na Polj­skem kristjani že na oblasti. Našemu levu pa štu­dentje niso preveč zaupali in v obrambo pred mož­nostjo, da bi se mu kdaj spet oglasil zdrav tek, so or­ganizirali zajetno in okorno mašinerijo, ki je pred­stavo zavirala in ji jemala neposrednost. Prej smo rekli, da je bila večina glavnih točk tujih, okoli teh nosilnih elementov pa se je pletla še ena predstava, katere glavni namen je očitno bil paci­fikacija levov. Leva, manjšega in takega kakršnega si pač sami predstavljajo, so postavili kar na oder, na njem sproti preizkušali svoje šale in ga pregovarjali z njegovimi lastnimi argumenti. To je pripeljalo do ponavljanja. Najprej so povedali svojo šaljivo zgodbo, ki je bolj ali manj neposredno našla pot do gledalcev, nato pa so vso stvar rezimirali in pono­vili še enkrat v veznem tekstu, z opravičilom in po­jasnilom. Očitno nihče ni bil bolj presenečen, da vse tako gladko teče, kot oni sami. Za tako presenečenje pa pravzaprav ni pravega razloga. Ves program je bil tako udobno obložen s ščitno vato, vsi izpostavljeni deli tako varno prepojeni s protistrupom, da ti­stega pravega strupa, ki ga podobni kabareti ormalno mečejo na gledalca, skoraj ni več ostalo. Izvajali so študentje igralske akademije. Andrej Stojan, ki je kabaret režiral, je coklo, ki mu jo je ta koncepcija o dvojni predstavi naprtila, seveda čutil. Reševal se je spretno, s spremenljivim prizoriščem in s svojim glavnim orožjem: do konca je izrabil možnosti, ki mu jih je nudilo naravno, privlačno de­kle, kakršna pač je Alenka Vipotnik. Izredno lepo presenečenje je tudi Niko Goršič, droban, bled mlad igralec, ki govori in se giblje v stilu Jamesa Cagneya. Študenti torej imajo svoj kabaret. In zdaj: Kaj? Toliko ljudi se o tem sprašuje, da je lepo, da si to vprašanje še mi postavimo. Odgovor je: kaj Satire si želimo, seveda ne prehude, študenti nam sa­tiro dajejo in ker ni prehuda, je ravno prava. Pri na­slednji premieri si torej želimo satire, ostre in hude; toda seveda ne preveč. Sandi Čolnik TOVARIŠ, TO SE TEBE NE TIČE hima 13.1.64

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-01-3301-3400_3376
Report a problem to oder@slogi.si.