Pred sto leti in danes
R. Rauber, Primorski dnevnik, 10. 1. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Pred sto leti
in danes
V Trstu 28. jan.
Kar so se pričele pustne gabave, naša čitalnica tako krepko napreduje, da rodoljubemu človeku srce v prsih poskakuje. Vsak dan se oglašajo novi družabniki, tako, da so nam časi že prostori pretesni. Imamo ta predpust pet besed s plesom. Samega plesa zato nismo napravili, ker imamo pred očmi narodno korist, katere sam ples alič ne pospešuje. Do zdaj smo že imeli dve besedi s plesom. Za pri prvej besedi si je pridobil čitalnicini jako pomnoženi pevski zbor občno hvalo; gospica M. je tako izvrstno govorila Valjavčevo »Slovensko dekle«, da jo po vsej pravici imenujemo izredno govornico, gospod V. pa je tri igre na citre tako milo in nežno igral, da je očaral vsako srce. Tudi 27 skedenjskih pevcev kmetov je pelo des z zbora z veliko pohvalo. Še lepša od prve pa je bila druga beseda. Petje je bilo tako lepo in krasno, da takega še nismo čuli, in Bilčeva igrica »Slovenija oživljena« je zbudila tako ploskanje, kakoršnega v naši čitalnici še nikoli ni bilo, pa so gospodje tudi tako izvrstno igrali, kakor pravi umetniki. Že prejšnje čase smo želeli, naj nas čitalnica z deklamacijami in igrami časi razveseli, pa rekalo se je, da ne bi to bilo zanimivo, zdaj pa se je pokazalo, kako po vasi so take reči. Naj pristavim še to, da gospe in gospice hodijo na veselice prav po domače oblečene, kar je res lepo, hvale in posnemanja vredno.
Le od kod to besedilo? Jezik kaže, da mora biti precej staro.
Vzeli smo ga iz Bleiweisovih Novic in staro je ravno sto let. Ta dopis je izšel v 5. številki Novic 1. februarja 1865; datiran je 28. januarja, nanaša pa se na »že dve besedi s plesom«, torej na prireditve pred točno sto leti.
V tržaško čitalnico so prihajali, kot pravi dopisnik, vsak dan novi člani in čitalnica je imela svoj pevski zbor. Na prvi »besedi« v predpustu 1865 je zbor nastopil močno pomnožen. Poleg tega čitalničinega zbora je obstajal in pri tej priložnosti nastopil zbor »27 skedenjskih pevcev kmetov«. Spored »besede« sta izpolnila še »gospica M.«, ki »je tako izvrstno govorila Valjavčevo »Slovensko dekle«, »gospod V.« pa je igral na citre.
Spomniti se moramo, da je v tistem času in še dolgo pozneje pomenila »beseda« kulturno prireditev. Dopisnik poudarja, da imajo v predpustu kar »pet besed s plesom«, ter obenem pojasnjuje, da niso priredili samega plesa, ker imajo pred očmi narodno korist, za katero pa sam ples ni dovolj. In čeprav je bilo že na prvi »besedi« lepo, pravi vendar dopisnik, da je bila druga »beseda« še lepša. Takega petja v čitalnici še niso čuli, pa tudi ploskanja še ni bilo takega kot ob Bilčevi igrici »Slovenija oživljena«. Saj pa so tudi »gospodje tako izvrstno igrali, kakor umetniki«. Z zadovoljstvom ugotavlja dopisnik, da »se je pokazalo, kako po všeči so take stvari«.
Kdo ve, če bi lahko kje našli Bilčevo »Slovenijo oživljeno«. Bilc je bil doma iz Ilirske Bistrice. Tam se je 1839 rodil in tam je tudi 67 let star umrl. Kot bolehen duhovnik je večinoma živel na Notranjskem in v Vipavi. Bil je predvsem pesnik in Biografski leksikon pozna njegovo pesem »Slovenija oživljena«, ki jo je posvetil svojemu učitelju Vodniku, ne navaja pa igrice s tem imenom.
Naj bo kakorkoli, predvsem zanima to, da so točno pred sto leti v tržaški čitalnici igrali (in ne prvič) in da je to ljudem zelo ugajalo.
Nehote se pri tem dopisu zamislimo na naš čas, prav na čas po sto letih od tistih dogodkov. Mislimo na naš nov Kulturni dom, v katerem se je delo šele komaj pričelo. In pri tem lahko ugotovimo nekaj, česar si skoraj nismo upali pričakovati. Kakor so se pred sto leti v čitalnici vsak dan priglašali »novi družabniki«, tako smo v dneh, ko sta se v Kulturnem domu igrali šele prvi dve deli, mogli opaziti mnogo ljudi, ki jih doslej nismo poznali kot obiskovalce gledaliških predstav.
Ne bi hoteli hvaliti dneva pred večerom in zato tudi nočemo govoriti, kako bo v bodoče. Prav gotovo pa je tržaškim Slovencem že sama zavest, da imajo odslej svoje gledališče - ne samo kot ustanovo, temveč tudi kot stavbo - dala novega ponosa. V tem bo tudi eden izmed vzrokov, da smo lahko zabeležili tako visoke obiske, kakor jih doslej nismo bili vajeni in da smo lahko isto delo tolikokrat ponavljali. (In lahko bi še večkrat ponavljali prvo delo (Po brezkončni poti), če ne bi bili številni igralci gostje s pogodbami že vezani drugje.)
Kot vsako javno delovanje je tudi delo gledališča izpostavljeno presojam in kritikam, ki so kdaj povoljnejše, drugič pa bolj nemile. Vsakdo bo pač po svoje delo zagovarjal, če ravna v trdnem prepričanju, da je delal prav. To pa nikakor ne pomeni, da bi moral biti trdovratno gluh za vsako stvarno kritiko, za vsako pametno sugestijo. Kritika je lahko še tako uničujoča, toda naj bo poštena. Sem spada tudi zahteva, naj tisti, ki hoče o kaki stvari pisati, pokaže, da je na tem področju vsaj toliko podkovan, da ne bo trdil nečesa, kar preveč kriči o njegovem neznanju. (Pa to samo mimogrede - saj ne nameravamo polemizirati, vsaj ne sedaj in na tem mestu.)
V torek bo tretja premiera v tej sezoni. (O tem je precej pisano na tretji strani.) Želimo si zopet tolikšnega odziva občinstva kot pri prvih dveh delih. Obenem sporočamo, da se bo takoj pričel študij naslednjega dela, neke francoske komedije. Toda medtem ko je še večji del sezone pred nami, bo že treba misliti na prihodnje leto... Da nam pri tem pomaga, bomo povabili vsakogar.
DANES
Novici včerajšnjega dneva sta: prvi spopad med indonezijskimi in malezijskimi vojaki in podpis sporazuma med generali in civilisti v Južnem Vietnamu.
Spopad sicer ni bil ne velik ne krvav - le do streljanja je prišlo - toda je logična posledica koncentracije britanskih, malezijskih in indonezijskih čet po izstopu Indonezije iz OZN, ki ga razen Kitajske in njenih zaveznic nihče ne odobrava. Sukarno je sicer izjavil, da Kitajska nima nobenega opravka z izstopom, toda na splošno se njegovo zanikanje ne smatra za prepričljivo, zlasti po objavi nekaterih podrobnosti o dogovoru med njim in Čuenlajem. Sovjetski veleposlanik v Džakarti pa je Sukarna obiskal in mu sporočil, da vlada SZ izstopa ne odobrava. Stanje na malezijskem področju pa lahko iz dneva v dan povzroči večji oboroženi spopad z nedoglednimi posledicami.
Sporazum med civilno vlado in vojaškim odborom v Vietnamu pa je bil dosežen nekako na silo in je takšen, da komaj ustreza pogojem, da se bo ameriška pomoč nadaljevala; zato se že govori o nadaljevanju pogajanj, ker da je sporazum v glavnem legaliziral decembrski udar mladih generalov. Pri vsem tem pa je važna izjava predsednika vlade Huonga, da se vojna iz Južnega Vietnama ne bo razširila na Severni, »ker bi utegnila povzročiti tretjo svetovno vojno«. Velik preplah so prebivalcem Sajgona priredili včeraj vojaki Vietkonga, ki so 15 km od mesta napadli vladno postojanko in ji prizadejali hude izgube prav v trenutku, ko so poveljniki vlade in države ter poveljnik vojske podpisovali omenjeni sporazum.
R. RAUBER
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Productions
- PO BREZKONČNI POTI, Babič, 1964
- Archival material identifier
- 1965-01-3301-3400_3411-3412