Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Profili novih akademikov

Delo, 7. 2. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Profili novih akademikov Matej Bor - Vladimir Pavšič Vladimir Pavšič, s pesniškim imenom Matej Bor, je bil rojen leta 1913 v Grgarju pod Sv. goro pri Gorici. Po dokončani gimnaziji je študiral slavistiko na ljubljanski univerzi ter bil nato profesor v Kočevju. V času okupacije se je moral umakniti v Ljubljano, kjer se je takoj priključil OF ter kmalu postal glavni pesnik našega odpora zoper okupatorja in našega partizanstva; o tem zgovorno pričajo pesmi iz njegove prve zbirke, ki je izšla l. 1942 v 5000 izvodih kot ilegalna knjižica z značilnim naslovom »Previharimo viharje«. Že z njo si je priboril Bor trdno mesto v vsej jugoslovanski partizanski literaturi, ki je nastajala sredi boja in revolucije. Bor je kmalu iz ilegale prešel v partizane, kjer je bil kot borec in pesnik do osvoboditve. Je imetnik partizanske spomenice in večkrat odlikovan. Po osvoboditvi je opravljal razne kulturno-politične funkcije in bil nekaj časa tudi ravnatelj drame SNG v Ljubljani, nato pa se je odločil za poklic svobodnega književnika, kar je še danes. Bil je predsednik DSK, je dopisni član Jugoslovanske akademije in predsednik slovenskega PEN kluba. Borovo literarno delo je obširno, čeprav je predvsem pesnik. Že pred vojno je pisal gledališke kritike in eseje, v partizanih je razširil svoje ustvarjanje še na dramatiko, po vojni pa na prevajanje, predvsem Shakespearovih del. Napisal je tudi roman »Daljave« (1961). Prvo mesto v njegovem ustvarjanju zavzemajo vsekakor njegove pesmi, ki jih je izdal že v več knjigah. Prva zbirka »Previharimo viharje« je zaradi svoje popularnosti doživela kar tri izdaje; knjiga »Pesmi«, ki je izšla l. 1946, prinaša poleg pesmi iz prve knjige precej novih, ki so po oblikovni strani korak naprej v partizanski motiviki. Partizanski pesnik Bor, ki se v neki pesmi sam imenuje romantično-ironično »dvorni poet Veličanstva Revolucije« in ki ga je neka kritika v Sovjetski zvezi imenovala slovenskega Majakovskega, je s svojimi prvimi partizanskimi pesmimi, zbranimi v knjižici »Previharimo viharje«, častno izpolnil v tistih časih poziv pesnika Župančiča, da naj zdaj poje pesnik »pesem za današnjo rabo«. Toda poleg številnih partizanskih budnic je že med njegovimi partizanskimi pesmimi tudi nekaj pesniško dragocene intimne lirike, zlasti pa nekaj balad. Med njimi je prav gotovo najlepša lirsko-epska balada »Srečanje«, v kateri opisuje hameletovsko srečanje z lobanjo mrtve neveste — partizanke, ki so jo izkopali iz partizanskega groba. Ta pesem bo Borovo partizansko liriko trajno zastopala v vsaki antologiji lirike nemirnega desetletja, kakor bo drama »Raztrganci« ostala najuspešnejši in najpopularnejši primer slovenske partizanske dramatike, napisane sredi boja. Že v ciklu »Ljubezen v viharju« se je začel Bor umikati v človeško intimnost, kar je značilno za glavni del njegove lirike sploh, ki je nastala v letih po osvoboditvi, zlasti pa za erotični ciklus »Med tamariskami«, ki je izšel leta 1958 v knjigi lirike »Sled naših senc«, v kateri se je dotlej najjasneje izpričal ves njegov pesniški profil. V knjigi so zastopane vse smeri njegove lirike: poleg partizanskih motivov intimna pesem in balada, h kateri se priključuje vizionarna poema »Šel je popotnik skozi atomski vek«. Poema je bila doslej prevedena že v več jezikov in pomeni enega izmed viškov Borove razmišljujoče lirike. Izbor dosedanjega lirskega opusa predstavlja knjiga »V poletni travi«, ki je izšla leta 1963. V njej so v izboru zastopani tudi Borovi duhoviti in oblikovno dognani epigrami, ki sodijo med najboljše, kar jih je bilo po vojni napisanih. Matej Bor je napisal doslej tudi več dramatskih del. V igri »Vrnitev Blažonovih« je skušal prikazati spopad med progresivnimi in reakcionarnimi elementi v neki primorski vasi po osvoboditvi, v drami »Kolesa teme« je med prvimi opozoril na neke negativne pojave v svetu novih birokratov, v komediji »Vesolje v akvariju« (1955), ki jo je napisal v stihih, je napisal satiri na civilizacijo našega časa. V drami »Zvezde so večne« (1959) se je spet vrnil v partizansko snov. V drami »Pajčolan iz mesečine« (1960) pa se je poskusil z danes moderno zvrstjo drame. Med dramatiko je šteti tudi njegovo veselo episiko-dramatsko pesnitev »Bele vode« (1950), v kateri sicer riše duhovito in ostro razmere za časa svete alianse, v resnici pa misli marsikje na naš čas. Kot prevajalec Shakespeara nadaljuje Bor z uspehom Župančičevo delo. S tem svojim prevajalskim opusom sodi med najboljše naše prevajalce. V letih neutrudljivega in bogatega literarnega ustvarjanja in pesniškega prevajanja, ko se mu je od knjige do knjige žlahtnil izraz z vsebino vred, si je kot pesnik priboril eno izmed prvih mest v svoji generaciji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je na svoji včerajšnji skupščini izvolila za svoja nova redna člana v umetniškem razredu pesnika Mateja Bora — Vladimirja Pavšiča in slikarja Franceta Miheliča ter za svojega zunanjega dopisnega člana paleontologa prof. Otmarja Kühna z Dunaja. Povzemamo utemeljitve, ki so bile podane ob tej priložnosti.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.