Prešernovo gledališče — spet po osmih letih?
Snežna Šlamberger, Ljubljanski dnevnik, 6. 2. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
V KRANJU RESNO RAZMIŠLJAJO O POKLICNEM GLEDALIŠČU
Prešernovo gledališče – spet po osmih letih?
ZA ZDAJ JE NAJBOLJ AKTUALEN IN SPREJEMLJIV PREDLOG MGL O GLEDALIŠČU DVEH KOMUN
STRAN 6
V KRANJU RESNO RAZMIŠLJAJO O POKLICNEM GLEDALIŠČU
Prešernovo gledališče — spet po osmih letih?
Odloka, kakršen je bil tisti, ki je 1. oktobra 1957 ukinil poklicno Prešernovo gledališče v Kranju, in ki bi zdaj to gledališče ponovno prebudil v življenje, občinska skupščina v Kranju sicer še ni sprejela. Vendar pa je v Kranju čutiti resne priprave, ki naj takšen formalni končni akt ustanovitve čimprej omogočijo. Nekaj je v zraku, bi rekli, v kranjski kulturi diši po odjugi – upajmo!
Po odjugi, ki je že prej pripeljala v življenje Gorenjski muzej z galerijo in kranjsko knjižnico in ki je zdaj pristala ob spoznanju, da manjka Kranju še nekaj pomembnega: gledališče.
Še en prag, ki vodi v svet vrednot, tiste vrste vrednot, ki se jih je mesto pod Storžičem že skoraj odvadilo. Saj vemo, da so kulturne potrebe stvar, ki kaj hitro usahne, če je kontinuirano, načrtno in zavestno ter z vso odgovornostjo ne gojiš. Ne samo vsak posameznik, še bolj tisti, ki odločajo o kulturni podobi nekega kraja, o njegovem kulturnem utripu.
In prav pri vseh teh, ki odločajo v Kranju o kulturnem utripu mesta, je namen in cilj že močno jasno postavljen, vprašanje je pravzaprav le način in dolžina poti do njega. Cilj je ponovna ustanovitev poklicnega Prešernovega gledališča v Kranju, gledališča, ki je tu sedem let nekoč že delovalo — seveda ne istega, temveč drugačnega in tudi boljšega. Iz razgovora z obema podpredsednikoma kranjske občinske skupščine, tovarišem Beznikom in Vončino, velja povzeti predvsem tele misli in ugotovitve:
● z odločbo smo gledališče lahko ukinili, samo z odločbo pa ga ne bomo spet ustanovili;
● ko smo v Kranju izgubili gledališče, smo pravzaprav izgubili tudi bitko za kulturo;
● občina daje za kulturo več kot 120 milijonov letno, če odštejemo 60 milijonov za knjižnico in muzej pa naložbe ostalih 60 milijonov skorajda ni čutiti kulturna atmosfera je zbledela;
● gledališče bo treba ustvarjati postopoma z občinstvom vred, saj smo tudi tega skorajda izgubili;
zato bo treba najti pameten koncept, s katerim bomo postopoma lahko dobili v ansambel lasten dober in izobražen igralski kader (zdaj občina štipendira pet študentov na igralski akademiji);
● za potrebe poklicnega gledališča bo treba preurediti (predvidoma v dveh fazah) stavbo Prešernovega gledališča;
● samo z občasnimi gledališkimi gostovanji in s televizijo ne moremo ustvariti kulturne atmosfere mesta potreben nam je motor za celotno kulturno gibanje na širšem področju občine, takšen motor pa je lahko prav gledališče;
ničesar nočemo prehitevati, ker hočemo dobro gledališče.
Toliko o tem pogovoru. Že lani so pri SZDL v Kranju ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev poklicnega gledališča, prav v teh dneh pa se je do kraja izčistil prvi konkreten (in tudi zelo sprejemljiv) predlog za postopno ustanovitev Prešernovega gledališča kot poklicne gledališke hiše. Po predlogu naj bi Mestno gledališče ljubljansko — to je že doslej precej gostovalo v Kranju — postalo gledališče dveh komun: Ljubljane-Center in Kranja.
pretres in odločitev.
sambla ter hitrejšo, lažjo, uspešnejšo in cenejšo pot do njega. Kranjska komuna naj bi za nekaj časa s sredstvi, ki jih je namenila za ustanovitev poklicnega gledališča, angažirala določeno število igralcev in gledaliških tehniških strokovnjakov ter jih do nadaljnjega poslala v MGL. S tem bi bile odpravljene začetniške težave novega ansambla, ki bi rasel organsko in v okviru preizkušene gledališke hiše. Kranj bi dobil že v naslednji sezoni šest do sedem premier s ponovitvami in gostovanji po ostalih krajih v komuni, vsaj nekatere od teh premier pa naj bi pripravil ansambel, ki bi bil kranjski del Mestnega gledališča ljubljanskega in zaro-dek bodočega samostojnega ansambla v Kranju.
ZA ZDAJ JE NAJBOLJ AKTUALEN IN SPREJEMLJIV PREDLOG MGL O GLEDALIŠČU DVEH KOMUN
dališče v Kranju polno umetniško zaživeti že s svojo prvo predstavo, sicer bi si takoj izkopalo nov grob. Zato je predlog MGL o gledališču dveh komun prav gotovo v tej situaciji najbolj sprejemljiv in najsmotrnejši in mislim, da mu ne smemo in ne moremo očitati, da išče pot po liniji najmanjšega odpora. Ta predlog namreč služi dvema ciljema: omogoča, da umetniško-tehnični ansambel najhitreje prebrodi začetne težave; drugič pa je s tem, da del ansambla kranjskega poklicnega gledališča deluje in raste v sestavu MGL, tudi omogočena ugotovitev, ali bo takojšnja in še dopolnjena kadrovska zasedba sposobna v določenem trenutku začeti delati popolnoma samostojno, ali pa ji bo treba s pametno kadrovsko politiko še dodati ali odvzemati igralce. Ansambel, ki hoče biti samostojen, mora biti kot dobro delujoč in vigran organizem.
O tem predlogu sva se pogovarjala z Antonom Terpinom, enim redkih gledaliških ljudi, ki zdaj žive v Kranju — svoj igralski poklic je sicer zapustil in se posvetil pravu, gledališče pa ima še vedno rad. V sejni sobi okrožnega sodišča je takole razpletal svoje misli o načrtu za poklicno gledališče v Kranju:
»Pogovori so resni, ne gre za polpoklicno gledališče, Kranj se z vso resnostjo pripravlja na poklicno gledališče, ki mu želi omogočiti vsaj raven povprečnega profesionalnega gledališča na Slovenskem. Vnaprej je vsem jasno, da bo to gledališče povsem samostojno zaživelo takrat, ko bo kadrovsko dovolj močno zasedeno in ko bo imelo svoje umetniško vodstvo — le režiserje in nekatere igralske goste bi vanj dobivali od drugod za posamezne predstave. Bližina Ljubljane bo to omogočila umetniški vodja kranjskega gledališča človek z močno umetniško potenco, samostojen in odgovoren.
Previdnost in temeljitost, ki ju v Kranju zasledimo pri pripravah za ponovno ustanovitev poklicnega Prešernovega gledališča, sta pametni in razsodni, še več — nujno potrebni. Ni namreč bistveno, če Kranj že z naslednjo sezono dobi čisto svoje poklicno gledališče, važno je, da dobi umetniško vredno in stalno gledališko življenje — to pa je prvi korak na poti do lastnega, čisto kranjskega poklicnega gledališča, ki pa si kot novo poklicno Prešernovo gledališče ne more in ne sme privoščiti, da bi po nekaj letih delovanja ali celo že takoj na začetku zaradi slabe pripravljenosti spet ugasnilo.
»Če bi na silo in na hitro zlepili skupaj samostojen ansambel, bi ga zelo težko spravili na ustrezno visoko raven« je ob pripravah na ustanovitev poklicnega gledališča v Kranju dejal dramatik in gledališčnik Miloš Mikeln, ki mu je bila zaupana naloga, da kot nekakšen radar preišče možnosti in težave ter ugotovi najboljši način, kako bi Kranj dobil dobro poklicno gledališče.
Na vseh razgovorih, ki so bili doslej v Kranju o ustanovitvi poklicnega gledališča — o tem so razpravljali najrazličnejši forumi, predvsem pa SZDL in ZK — je postalo jasno, da je takšno gledališče za Kranj nujnost in izraz dejanskih potreb, ne pa izraz kapricioznosti nekaterih gledaliških zanesenjakov, ki hočejo na vsak način svojo gledališko hišo. Pokazalo se je, da kulturno-prosvetne organizacije same čutijo, da — brez lastne krivde — spričo komercializacije in današnjega tempa življenja same niso kos nalogi posredovati gledališko umetnost tako razvit- mu kraju in območju, kot sta Kranj in Gorenjska.
Začasno umetniško vodstvo bi si Kranj lahko zagotovil, tudi za igralce najbrž ne bi bilo težko, kljub vsemu pa bo ob začetku novega gledališča toliko praktičnih drobnih težav, da s sezono 1965/66 prav gotovo še ne bi moglo začeti redno delati in zaživeti. Vsem pa je jasno, da bi moralo novo poklicno gledališče v Kranju polno umetniško zaživeti že s svojo prvo predstavo, sicer bi si takoj izkopalo nov grob.
Kranj je imel poklicno gledališče in ga je ukinil po osmih letih je verjetno brez pomena razpravljati o utemeljenosti ali neutemeljenosti takega ukrepa, ki je takrat razburkal duhove na Gorenjskem in Slovenskem. Prav tako ne bi nič spremenilo ugotavljanje, kaj vse se je v kranjskem kulturnem življenju potem, ko ni bilo več gledališča, spremenilo, poslabšalo... Pomembno je predvsem eno: da so v Kranju spoznali, da zdaj, na sedanji stopnji razvoja kulturnem utripu njihovega mesta brez gledališča manjka pomemben člen, da brez njega ne morejo in nočejo več. Če bi kdo trdil, da v Kranju trenutno ni velikega zanimanja za gledališke predstave in s tem utemeljeval nepotrebnost ponovne ustanovitve Prešernovega gledališča, bi se bistveno motil: prav to majhno zanimanje namreč kaže, kako bi bilo Kranju kontinuirano gledališko življenje potrebno.
SNEŽNA ŠLAMBERGER
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče
- People
- Miloš Mikeln Anton Terpin
- Archival material identifier
- 1965-02-3401-3500_3435-3436