"Nadležnica" v Mestnem gledališču
Marjan Javornik, Delo, 10. 2. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Gledališče
"Nadležnica" v Mestnem gledališču
Ljubljanska premiera italijanskega dramatika Brusatija
Kolikor dlje razmišljaš o novi uprizoritvi v ljubljanskem Mestnem gledališču (Franco Brusati: Nadležnica), toliko močnejši je vtis, da te želi nekako vsiljivo prepričati o tem, da je drugačna, kakor se ti kaže. Spretnost italijanskega dramatika je prepričala vodstva gledališča, da je nekaj več kot samo spretna in jo je zato uvrstilo v repertoar; avtor nam želi posredovati odrski zapisek o izginjanju moralnih norm kot posledici civilizacijske stopnje družbenega razvoja, dejansko pa njegovi osnovni moralni konflikti brez pretencioznejše poglobljenosti nastajajo in izhajajo iz družinskega kroga, če že ne patoloških pa vsaj ekscentričnih nekdanjih bogatih ljudi; režiser in igralci verjamejo in si predstavljajo, da gre pri »Nadležnici« za tragično človeško dramo ter jo zato tudi kot takšno uprizarjajo, dejansko pa je najbrž ravno ta interpretacijski prijem celotnemu avtorjevemu instrumentariju najmanj ustrezen.
To so osnovni, a ne edini nesporazumi ob uprizoritvi Brusatija. Resda je morda zanimiv v odpravljanju običajnih dramaturških zakonitosti, v hitrih preskokih in razhajanju z odrsko logiko, v zadostni dinamiki in aplikaciji nekaterih filmskih ali televizijskih načel, toda vse to se zdi le slepljivi videz modernizacije gledališča. Dejali bi lahko celo, da je v njem dokaj teatralne špekulacije. In prav nič ne preseneča, da vzbuja podoben občutek tudi umetniška oziroma idejna stran njegove »Nadležnice«. Samo nekoliko natančneje je treba rentgenizirati moralne odnose med Brusatijevimi osebami, pa bomo ugotovili, da nam ves čas na tihem šepeta, kako si preprosti majhni ljudje morale pravzaprav ne morejo privoščiti; medtem pa so nemoralna dejanja bogatih samo ekskurzi, s katerih se vsak zmerom znova vrne k enemu izmed virov morale, družinskemu razumevanju, ki v njem dominira ljubezen do matere. Seveda so to samo ekskurzi v bistvu infantilnih ali pa boemskih, življenjsko neodgovornih ljudi, ki se ob njihovih težavah v gledalcu marsikdaj porodita celo simpatija ali sočutje. Tako je na primer do Stelle resnično amoralen samo preprosti Tommaso, kajti ta edini ji je vzbudil vero, jo dvignil v človeka, da jo je nato uničil. Ves Brusatijev socialni dekor je samo gola koketerija idejnih kompromisov, ki je z njimi prekrita njegova simpatija do aristokratiziranega meščanstva.
Eno samo vrednost kljub vsemu vidim v »Nadležnici«, ki je avtorju ne bi želel in ne mogel oporeči: dejstvo, da ima svoje ljudi rad, in sicer na poseben način, površen, lahkoten, kontrasten, zmerom rahlo ironizirajoč in včasih celo z rahlo groteskno satiro.
Zdi se mi, da je v tem — če je uprizarjanje sploh potrebno — edini zadovoljivi uprizoritveni prijem: slediti takšnemu avtorjevemu odnosu do oseb in problema. Te osebe so namreč resnične v lastni neresničnosti, v nenehni in kontrastni teatralnosti, v tem, da ves čas igrajo svoje življenje in da je prav v takšnem njihova tipična žlahtnost. Brusatijevi ljudje so v tej tipiki takšni, kakršne gledamo kdaj pa kdaj v originalu na televizijskih zaslonih ali na filmskem platnu ter se jim nehote smehljamo. Brez te tipičnosti se jim lahko zgodi, kar se je tokrat hočeš nočeš zgodilo na odru ljubljanskega mestnega gledališča: vse je postalo brezizrazno, povprečno, zdaj naivno zdaj dolgočasno ganljivo, skratka nespretno in ponarejeno. Izhoda drugam najbrž ni. Prav zaradi takšnih potez bi utegnil biti kot lik sočnejši Marco Frančka Drofenika; nekako prisrčen pa je bil Angel Arčon povsod, kjer je znal nekaj tega mimogrede vdihniti svojemu staremu panju Rudiju Laurinu. V ostalih vlogah so s prizadevanjem, a brez pomembnejših možnosti igrali še Alenka Svetelova, Anka Cigojeva, Metka Pugljeva, Vera Perova, Julij Guštin in Danilo Bezlaj. Režiral je Jože Gale.
MARJAN JAVORNIK
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Julij Guštin Anka Cigoj Franček Drofenik Franco Brusati Alenka Svetel Jože Gale Angel Arčon Danilo Bezlaj Metka Pugelj Vera Perova
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- NADLEŽNICA, Gale, 1965
- Archival material identifier
- 1965-02-3401-3500_3460-a