Po padcu
Vladimir Bartol, Primorski dnevnik, 11. 2. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
ARTHUR MILLER
PO PADCU
(Premiera v ljubljanski Drami - Pismo iz Ljubljane)
Arthur Miller pravi nekje v drami skozi usta Quentina, ki je njegov dvojnik: «Govóri resnico, čeprav je nespodobna - k vragu vsa vzvišena pridiga o zlagani nedolžnosti -». Kajti Miller kot resničen pisatelj govori v nasprotju s povprečnežem tudi tisto, kar m tudi počne. To je ne samo njegova naloga, temveč tudi njegova dolžnost. Millerjeva inkvizicija, njegovo izpraševanje vesti nasproti samemu sebi in nasproti družbi sta neizprosna. In zato bi bilo čudno, če ne bi dramatik tolikšnega formata in tako izrazito samoizpovednega tipa ne spregovoril o tragediji (z Marylin Monroe), ki je pretresla svet. Kakor pajek, ki iz svojega središča razpreda niti v vse smeri, tako kliče Miller podobo iz vseh kotov svoje preteklosti, jih konfrontira s sedanjostjo in obenem že tiplje v neznano bodočnost. On ve, da bo, kar je danes morda še mučno, ker je še preveč živo, čez trideset ali petdeset let usedlina potopljenih človeških usod in strasti iz dobe, ki je takrat ne bo več, kakor ne bo več njenih protagonistov. Kakšna je Maggie, pesniški lik žene, ki smo jo vsi poznali s platna, tako rekoč njena kvintesenca, bodo hoteli pozneje nekoč vedeti ljudje. In Miller je bil kot pesnik to tudi dolžan izpovedati. Kako bi sicer mogel naprej s svojim ustvarjanjem? Doživeta tragedija bi bil premogočen kamen sredi njegove poti, da bi mogel čezenj.
V drami Po padcu gleda Miller vse ljudi okrog sebe, očeta, mater, brata, svojo bivšo in svojo sedanjo ženo, prijatelje in inkvizitorje skozi sebe ven, samo sebe ne vidi od zunaj, tako rekoč v celoti. Pa tega tudi ne more, saj je on tisti, ki govori nevidnemu sobesedniku in mu pripoveduje kompleksno zgodbo svojega življenja, katere tragični višek je njegova tragedija z Maggie. Vendar se proti koncu začno ti drobci sestavljati v mozaik in dajo podobo, ki sicer ni povsem enovita, a o kateri izvemo več kot o vseh drugih ljudeh v drami skupaj, razen morda o Maggie. S svojo razčlembo Maggienega nagona po samouničenju, ki je identičen s Freudovim gonom po smrti, in s svojim onstrantelesnim tolmačenjem svoje poti izbranca se Miller dotiplje do velikih resnic o človeku, o moškem in ženski.
Režiranje tako zahtevnega dela je kaj težka naloga. Svest si tega je dal avtor uprizoriteljem striktna scenska in igralska navodila. Režiser Slavko Jan, ki je že nekoč s pomembnim uspehom predstavil ljubljanskemu (in tudi tržaškemu, op. ur.) občinstvu Millerjevo Smrt trgovskega potnika, je tudi tokrat inteligentno in vešče interpretiral avtorjeve kompleksne zamisli ter se, kar je bilo pravilno in kar je jamčilo za uspeh, tudi po možnosti trezno držal avtorjevih navodil. Tako smo dobili postopoma rastočo, tekočo in v zaključku homogeno predstavo, ki je bila smiselna in psihološko razumljiva. Tudi scena Vladimira Rijavca je bila lepo izvedena v smislu avtorjevih navodil. Kostumi Mije Jarčeve so kazali izvirnost in pri Maggie tudi razkošnost. Ustrezno glasbo je prispeval Darijan Božič.
Kajpada leži največja teža predstave na Quentinu, avtorjevem dvojniku, v katerem nas je Boris Kralj dvakratno presenetil. Prvič že po svoji fizični zmogljivosti, saj je skoraj skozi tri ure neprestano na odru, in drugič zlasti še po svoji razgibani in psihološko poglobljeni igri, ki nas je skoz in skoz držala v zbrani napetosti in nas ob koncu globoko pretresla.
Najmanj z enako močjo je ustvarila Duša Počkajeva vlogo, Maggie, v kateri je bila na začetku prav tako prostodušno naivna, kakor nas je na koncu igre grozljivo pretresla. Bila je po eni strani prav tako očarljiva, kakor po drugi grozna. Težko nalogo, igrati prototip neke nekoč slavne žene je Duša Počkajeva odlično rešila. To je bila resnično polnokrvna kreacija.
V drami nastopa še cela vrsta dobro izbranih igralk in igralcev, ki so tvorili s svojimi uspelimi nastopi okvirno podobo delu, ki je v nekem smislu Quentinov oziroma avtorjev monolog. Zaslužili bi vsak podrobnejšo oceno, ki mi je pa prostor ne dopušča.
Mogočni aplavzi, ki so klicali izvajalce ponovno in ponovno ob koncu pred zastor, so izpričali, da je bil izbor tega svet pretresujočega dela po vodstvu Drame odličen zadetek.
VLADIMIR BARTOL
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- Producers
- SNG Drama Ljubljana
- Productions
- PO PADCU, Jan, 1965
- Archival material identifier
- 1965-02-3401-3500_3464-a