Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zrcalo duhovnega profila

Matej Bor, Delo, 10. 2. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Matej Bor: Zrcalo duhovnega profila Odlomki iz govora na slavnostni akademiji 8. februarja Dvajset let v življenju mladega naroda, ki ima, vsaj upajmo tako, večji del poti še pred seboj, ne za seboj, ni veliko, pa tudi malo ne. Zlasti ne dvajset let, ki so tako temeljito in vsestransko preobrazila našo skupnost. Vendar, kakšen je danes po vseh teh velikih preobrazbah naš slovenski duhovni obraz? Je lepši in grši, kot je bil? So njegove oči daljnosti budnost, častihlepju prividnejše, ostrejše, nos boljši, beseda veljavnejša, bolj modra, zgovorna in bleščeča? Na to vprašanje bi bilo težko reči kaj tehtnega v okviru priložnostnega nagovora. Odgovor na to vprašanje bi utegnila dati umetnost, kajti ona ima na razpolago zrcalo, v katerem si ljudje in ljudstva ogledujejo svoj duhovni profil. Kakšna škoda! Kajti med tem so se dogajale velike, razburljive, zanimive stvari, ki so naravnost izzivale pisateljsko pero. Temelji starega reda okoli nas in v nás so se okoli nas hitreje kot v nas, zakaj da bi se porušili temelji starih navad v ljudeh, so potrebna daljša razdobja, zato so morali veliki reformatorji in revolucionarji nova razmerja med ljudmi že od nekdaj uvajati z ljudmi, če že ne starih misli, pa vsaj starih navad. Ker pa so stare navade večkrat močnejše kot nove misli, ni čuda, če se marsikaj tudi v dobah silovitih prevratov v človeški skupnosti spremeni bolj na zunaj kot na znotraj. Tudi mi v tem pogledu nismo bili izjema. Stare grehote in slabosti, ki spremljajo človeški rod skozi zgodovino in ga bodo spremljale še dolgo, nekatere od njih pa, kot vse kaže, kar do kraja njegove poti, so se tudi pri nas ohranile, samo da so si nadele nova imena, nova naličja, nove naslove, našle nova pribežališča, nova torišča in gnezda. Nestrpnosti smo večkrat rekli doslednost, računarstvu predanost, zahrbtnosti uvidevnost, omejenosti modrost. In tako so se čednosti in slabosti tako pomešale med seboj, da je bilo večkrat težko ločiti, kaj je eno in kaj drugo. Sedele so po kanclijah in sodnijah najrazličnejšega ranga, deleč pravico in krivico, zbirale se okoli večjih ali manjših zalog denarja in blaga, pisale in spreminjale zakone na raznih stopnjah oblasti, kazale pot ljudstvu z različnih forumov in stališč, uveljavljale ali razveljavljale naša človečanska načela po podjetjih, kjer se proizvaja sedanjost, in šolah, kjer se proizvaja bodočnost, odpravljale ali pa prikrivale zlorabo človeka po človeku, potiskale voz naše usode naprej in vsepovsod in venomer pa skupaj kot večna usodna vprega zgodovine, ki jo velika misel o popolnejšem človeku in popolnejši družbi že tisočletja ločuje, a je ločiti ne more. Tudi mi je nismo. Vsaj doslej še ne. Vizija o novem človeku je še zmerom vizija in novi človek je, kot šaljivo pravi ljudska modrost, še vedno v delu. Najboljši duhovi med nami se še ukvarjajo z njim, slabši in šibkejši pa so ga že zdavnaj zavrgli, nadevajoč temu svojemu zavračanju in zanikanju humanistične vizije o človeku, kot se je rodila in se še rojeva iz osvobodilnih gibanj našega veka, najrazličnejša imena. Zdaj bolj zdaj manj učena v ozadju tega zanikanja in zavračanja pa je ponavadi obup. Bolj ali manj filozofsko podprt obup nad človekom. In strah pred njim. Razumljivo je, da je s takim obupom in strahom pred človekom težko živeti. Še teže pa misliti in ustvarjati, kar se večini del, ki jim je izhodišče in temelj ta obup, tudi pozna. Ampak kaj je s tem shakespearskim zrcalom? Mislim tu pri nas. Kako ga je naša umetnost uporabljala teh dvajset let? Bojim se, da ne zmerom dobro. Dostikrat je leta in leta ležalo zapuščeno in prašno po predalih, dostikrat je bilo slabo umito, motno, včasih pa je bilo tudi kristalno čisto, pa smo ji ga jemali ali celo trgali iz rok, v strahu, da bo naš obraz v tem zrcalu premalo mikaven ali celo odbijajoč. Res pa je tudi, da naša umetnost v obrambi pravic do tega zrcala ni vedno kazala čez mero velikega poguma in prizadevnosti. Večkrat je skomignila z rameni, resignirano kazaje proti birokratski mogočnosti, ki se je bala njene resnice, češ tako je pač kaj si hočemo, njena roka je daljša kot moja. In če je birokratska mogočnost zatrjevala, da ne gre za strah pred resnico, temveč za načela, in to svojo trditev vrh vsega prevedla še v termine ideološko filozofskih abstrakcij in racionalizacij, se je naša umetnost, slabo oborožena za tak principialen spopad, najrajši umaknila na spoštljivo razdaljo in na njenem čemernem obrazu se je kaj rad prikazal celo vljuden in včasih kar preveč uslužen nasmeh. Naša umetnost je bila v teh dvajsetih letih po vojni pod vplivom obeh omenjenih skrajnosti dogmatične vere v človeka in dogmatične nevere vanj. Cena, ki jo je plačala za to, je bila zelo huda. Malone, samomorilska. Svojo privrženost tema dvema skrajnostima je namreč plačevala sama s seboj. Uradna vera v človeka je hromila našo umetnost prva leta po vojni, modna nevera vanj jo hromi danes. Tista umetnost, ki ni zapadla ne eni ne drugi dogmi, je bila izjema in je še zdaj. Vendar dragocena izjema, ki bo sčasoma, o tem smo trdno prepričani, postala pravilo. Pa tudi tej umetnosti je včasih manjkal polet, globina, predvsem pa pogum. Pogum v izrekanju sodbe o naši resničnosti. Tudi nji je včasih drgetalo zrcalo v roki. In nemalokrat ga je celo zaklenila v predal, ključ pa iz previdnosti vrgla skozi okno, da ne bi mogla do njega. Naša doba, ki je prinesla s seboj socialno in nacionalno osvobajanje večjega dela prostora, katerega je zgodovina odmerila Slovencem, je razmaknila naše stvarne in duhovne meje, primaknila nas je k morju, danes režejo slovenski parniki prostrane oceane, osvojila je nebo tudi za nas, letajo slovenska letala čez kontinente in med kontinenti, odprla je svet slovenskim strokovnjakom, danes pomagajo Afriki in Aziji postavljati temelje nove civilizacije, odprla mednarodne forume predstavnikom naše politike, znanosti, kulture - povezala nas usodno s progresivnimi gibanji v Jugoslaviji in po svetu, odprla možnosti in razglede, o kakršnih svoje dni niti sanjati nismo mogli, obenem pa nam je poleg vsega tega dobrega prinesla tudi marsikaj zlega. Največje zlo pa je morda, da se naš občutek za to, kaj je zlo in kaj ni zlo, ni izostril, kot bi smeli pričakovati glede na to, da vsaka revolucija uveljavlja tudi novo, zahtevnejšo moralo, temveč včasih celo okrnel in otopel. Na marsikaj, kar moti nravstveno ubranost v naši skupnosti, včasih tudi zelo hudo, smo se navadili, kot se navadi uho na hrup, če mu je izpostavljeno dalj časa. Kadar se uvajajo nov red in nove postave, je namreč tudi kršitev reda in postav več, kot jih je bilo prej. Razumljivo je, da, kadar padajo bogovi, tudi tiste občečloveške čednosti, ki so dobivale svojo veljavo od bogov, precej utrpe, dokler jih novi bogovi in nova vera ne potrdijo. V našem primeru starih bogov in starega boga, ki je zapovedoval ljudem, naj se ljubijo med seboj, spoštujejo, ne lažejo, ne kradejo, ne prešuštvujejo, ne ubijajo, ni zamenjal noben nov bog. Na njegovo mesto je stopil človek z veliko začetnico, pa se je, tudi pri nas, da veljavnost tega človeka še ni tako velika, da bi bil človek z veliko začetnico pripravljen malo delati dobro njemu v prid in zato, ker je v njegovem imenu tako ukazano. Kaj je torej naša dolžnost? Naša dolžnost je, da temu človeku z veliko začetnico utrdimo ugled, veljavo, pomen. Ne s pravljicami, izmišljotinami, pač pa z resnico o njem. Druge izbire ni. V svetu, ki so mu vladali bogovi, vera v Človeka ni bila nujna, v svetu brez bogov je. Brez nje se socialni red, temelječ na nji, podre. PREŠERNOVE NAGRADE NA AKADEMIJI ZA GLEDALIŠČE, FILM, RADIO IN TELEVIZIJO Včeraj opoldne so podelili na ljubljanski Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo Prešernove nagrade slušateljem akademije, in sicer: prvo nagrado Mojci Ribič, študentki VII. semestra na oddelku za igro za vlogo Julije v Shakespearovi drami »Romeo in Julija«, drugo nagrado pa Daretu Valiču za vlogo Lokarja v Medvedovem dramskem tekstu »Rendesvous«, Ivanu Jezerniku za vlogo Robina v pastoralu Adama De La Halle »Robin in Marion«, ter Janezu Povšetu za režijo istoimenskega pastorala. Foto: S. Busić

This article has not been reviewed yet.

Producers
AGRFT
Archival material identifier
1965-02-3401-3500_3467-3468
Report a problem to oder@slogi.si.