Obračun z obračunom
Jaka Slokan, Delo, 21. 2. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
obračun z obračunom Del 21.11
RI 17.30-18.38
Kakor sem pod obvestilo za prvo
izvedbo radijske igre OBRAČUN, ki
je bila 9. 2. t. l. in ki jo R-I ponavlja
danes ob 17.30, pošteno pripisal svojo
obljubo o fotoreportaži, tako pošteno
jo tudi objavljam. Obljuba, še zlasti
javna, neusmiljeno zavezuje; treba jo
je izpolniti, pa - kakor kmetje lepo
pravijo - naj se pokadi, kamor koli
se že hoče! Kadi se namreč že, no, o
tem pozneje.
Nad tem OBRAČUNOM sploh visi
nekaj, kakor težak oblak z neprijetno
vsebino, ki bi jo še najbolje označil
z »Mora!«
Začnimo kar z glavnim junakom Jo-
žefom Molnarjem! Pred drugo svetov-
no vojno je po zamisli slovaškega
avtorja Dimitrija Plichte - bil rečni
krmilar na Donavi; med odporniškim
gibanjem dobrodušen in do dna po-
žrtvovalen ilegalec; po vojni pa se je,
tako, da niti sam ni vedel »Kdaj, ka-
ko in zakaj«, znašel na zabožni klopi
- zavoljo uboja...
V ljubljanski radijski igri kreira
vlogo Molnarja član SNG Bert Sot-
lar (zaključni prizor):
»Ne! Ni bil slučaj. To se je mora-
lo zgoditi. Petnajst let... celih pet-
najst let sem se žrl zaradi tega in ga
iskal... Moral sem ga najti... mo-
ral sem ga končno najti...!«
Če bi kdor koli želel vedeti, zakaj
je radijsko vodstvo prav zdaj progra-
miralo OBRAČUN, poudarimo, da je
1965 vse leto: 20-ta obletnica zmage
nad zverinskim nacifašizmom, s kate-
rega ostanki pa miroljubno človeštvo
še ni povsem obračunalo!
Pa naprej! Medtem ko so v ra-
dijskih studiih snemali kadre
OBRAČUN, sem se pomenkoval z nje-
govimi »tvorci«. Verjeli ali ne verjeli,
res je, da smo izmenjavali misli -- v
okrilju noči in pretrgano, nekako
kar »v obrokih«. Zakaj? Naj sode-
lavcev je namreč iz Slovenskega na-
rodnega gledališča oziroma iz Mestne-
ga (ljubljanskega) gledališča. S tem
hočem posredno povedati, da morajo
najprej izpolniti svoje obveznosti iz
rednega delovnega razmerja, ki često
traja tja do polnoči, nakar šele v ra-
dijskih studiih »igrajo pred nevidni-
mi poslušalci«. Tako je neogibno
potrebno prečuti marsikakšno noč in
ni redek primer, da jo - režiser in
igralci - v svitu naslednjega dne -
družno mahnejo v privatno stanova-
nje enega med njimi, kogarkoli
na primer na kislo zelje, da ga použi-
jejo seveda zavoljo izjemnih po-
gojev pripravljenega na »kar ta-
kó...«
Režiser OBRAČUNA je Jožko Vo-
zny, študent Akademije za gledališče,
radio, film in televizijo v Ljubljani.
Med drugim sem ga takole povprašal:
»Rojen si 27. 8. 1941, torej niti naj-
manj nisi mogel še dojeti vojnih gro-
zot. Kako, da si za prvo režijo, ki naj
bo vrh vsega še temelj za ocenjevanje
tvoje poklicne zrelosti, tvegal delo a
táko tematiko?«
Mož me je »povozil« z zrelim po-
jasnilom:
»Ne glede na odločitev, ki izključ-
no pripada programskemu vodstvu,
menim, da se moram tudi kot reži-
ser spopadati s čimbolj prepričljivim
prikazovanjem vojnih grozot, ker je
med vojnimi žrtvami tudi moj oče!«
Bilo je že na pragu svobode... Ne-
kaj dni pred kapitulacijo so Nemci
naložili na ladijski konvoj 60 tisoč svo-
jih žrtev, da jih odpeljejo čim dljé
na sever. Na krovu ene teh ladij je
bila tudi »Hitlerjugend«, ki je začela
besno streljati na zavezniška letala...
Po tragični zmoti so bombarderji vsu-
li na konvoj ogenj... Sicer se je re-
šilo (med redkimi) 163 Jugoslovanov,
vendar Jožkovega očeta - ni več...
Mladen Fortič, tonski snemalec, ki
dobesedno »z ramo ob rami« pomaga
zlivati besede in zvoke v radijsko igro
na magnetofonski trak, mi je v tistih
nočnih urah snemanja in montiranja
med drugim tudi tole »zaupal«:
»Če natanko preudarimo, je Jožko
Vozny »radijski otrok«... Ja, ja!
Nikar se ne čudi! Pred javnostjo se je
začel uveljavljati že kot igralec v otro-
ških radijskih igricah. Leta 1956 sem
ga s temile rokami prav jaz dvignil,
v bivšem Studiu 03, na pručko...«
V takó sproščenem nočnem vzduš-
ju se marsikaj izve...
Bert Sotlar je izpovedal:
»Prav rad sem prevzel vlogo glav-
nega junaka, čeravno sem se kaj kma-
lu zavedel, da je trd oreh... Po obli-
ki bi skoraj dejal, da imamo opraviti
z monologom, ki pa naj bi zajel re-
snične tragedije in tragedije... Neka-
tera mesta so prepričljiva - in potru-
dil sem se...
čeravno bi marsikaj
rad še enkrat zaigral... Nekaj, na pri-
mer prizor v bunkerju, pa je tudi
dramaturško povsem zgrešenega!«
BERT SOTLAR kreira v »Obračunu« glavno vlogo. Zadovoljen je z njo, čeprav
bi »marsikaj rad še enkrat zaigral«...
Jožko Vozny in Mladen Fortič sta
morala n. pr. med drugim tudi »pri-
čarati poslušalcem vtis, kot da se
zakonski dvogovor« med ilegalcem
Molnarjem in njegovo ženo zares do-
gaja na travi ob gozdnem parobku
»nekje na Slovaškem«. Vlogo ilegalče-
ve žene Marije je zares le redko po-
novljivo tako umetniško resnično in
pretresljivo poustvarila Ivanka Meža-
nova... Kje?
V kotu radijskega studia, tako ime-
novane »gluhe sobe«, z zastori ter s
paravani in filtri!
Kaj pa očitek recenzentov, češ da
je izvedba »prehrupna, recimo v dra-
matičnem duelskem razgovoru
med SS-klavcem in njegovo taboriščno žrt-
vijo, ki da je bil vse preveč in po ne-
potrebnem podprt s prehrupnimi zvoč-
nimi efekti bombardiranja, pokanja,
zavijanja siren itd...« (Lojze Sma-
sek, v Večeru 13. 2. 1964)
SS-klavca Walterja Fischerja je moj-
strsko odigral Jurij Souček.
Jožko Vozny pravi:
»Seveda bom neogibno moral pri-
znati in upoštevati še marsikak ute-
meljen ugovor... za zdaj sem pač
stremel za prepričljivim efektom!«
Enako je Jožko Vozny storil tudi
v prizoru »poskusa prikriti porod
pred zasledovalci nacisti«.
V radijski igri je igralko položil
po strokovnih nasvetih nekako zares
tako, kot je normalno pri »naturali-
stičnih« porodih, v studiu, ki ga ime-
nujejo »normalna« soba, kjer je načrt-
no montiran 0,7 sekundni odmev in
ki je nekoliko zastrta s paravani...
Od tod torej tisto: »... prav neprijet-
no naturalistično, s preveč v resnici
morda možnega, umetniško pa nespre-
jemljivega kričanja je bila ustvar-
jena scena poroda...« (Lojze Smasek
ibidem.)
Radijska igra je uspela... Zavoljo
naključne podobnosti enega od priim-
kov v igri z nekim resničnim priim-
kom pri nas se celo »že kadi«...
Neogibno je bilo potrebno, da sva
z Jožkom Voznyjem obiskala neuteme-
ljeno prizadete radijske poslušalce. Po-
jasnila sva neprijetno koincidenco s
priimki, vendar avtor (Dimitrij Plich-
ta) je medtem že prejel protestno pi-
smo, ki pa, kakor (med drugim) pravi
prevajalec OBRAČUNA v slovenščino,
Emil Smasek, ni ne prvo ne zadnje:
»... Ko je bila radijska igra OBRA-
ČUN l. 1963 izvajana v praškem in bra-
tislavskem radiu, je naletela na zelo
živahen in širok odmev. Avtor je ra-
dijski tekst še predelal v gledališko
igro in letos jo bo uprizoril gledališki
studio Akademije glasbenih umetnosti
v Brnu...« (Priloga Delo-RTV od
7-13. 2. 1965).
Govore že o televizijski priredbi
OBRAČUNA.
Prvič v Jugoslaviji je OBRAČUN
oddajal Radio Ljubljana.
Prva režija prvega »radijskega otro-
ka« javnega delavca - Jožka Vo-
znyja!
Vzlic spodrsljajem trdim, da je Jož-
ko Vozny izpit pozitivno opravil. Naj
pristojni presodijo, kakorkoli že bodo
krepko »Za!« glasujem.
JURIJ SOUČEK »ujet« med mikrofone.
V »Obračunu« igra vlogo SS klavca Fi-
scherja.
IVANKA MEŽANOVA poustvarja v
kotu radijske »gluhe« sobe.
Tonski snemalec MLADEN FORTIČ in mladi režiser JOŽKO VOZNY za de-
lovno mizo pri »rojstvu« nove radijske igre »Obračuna.
JAKA SLOKAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Radio
- Archival material identifier
- 1965-02-3401-3500_3471-a-3472