Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Obračun z obračunom

Jaka Slokan, Delo, 21. 2. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
obračun z obračunom Del 21.11 RI 17.30-18.38 Kakor sem pod obvestilo za prvo izvedbo radijske igre OBRAČUN, ki je bila 9. 2. t. l. in ki jo R-I ponavlja danes ob 17.30, pošteno pripisal svojo obljubo o fotoreportaži, tako pošteno jo tudi objavljam. Obljuba, še zlasti javna, neusmiljeno zavezuje; treba jo je izpolniti, pa - kakor kmetje lepo pravijo - naj se pokadi, kamor koli se že hoče! Kadi se namreč že, no, o tem pozneje. Nad tem OBRAČUNOM sploh visi nekaj, kakor težak oblak z neprijetno vsebino, ki bi jo še najbolje označil z »Mora!« Začnimo kar z glavnim junakom Jo- žefom Molnarjem! Pred drugo svetov- no vojno je po zamisli slovaškega avtorja Dimitrija Plichte - bil rečni krmilar na Donavi; med odporniškim gibanjem dobrodušen in do dna po- žrtvovalen ilegalec; po vojni pa se je, tako, da niti sam ni vedel »Kdaj, ka- ko in zakaj«, znašel na zabožni klopi - zavoljo uboja... V ljubljanski radijski igri kreira vlogo Molnarja član SNG Bert Sot- lar (zaključni prizor): »Ne! Ni bil slučaj. To se je mora- lo zgoditi. Petnajst let... celih pet- najst let sem se žrl zaradi tega in ga iskal... Moral sem ga najti... mo- ral sem ga končno najti...!« Če bi kdor koli želel vedeti, zakaj je radijsko vodstvo prav zdaj progra- miralo OBRAČUN, poudarimo, da je 1965 vse leto: 20-ta obletnica zmage nad zverinskim nacifašizmom, s kate- rega ostanki pa miroljubno človeštvo še ni povsem obračunalo! Pa naprej! Medtem ko so v ra- dijskih studiih snemali kadre OBRAČUN, sem se pomenkoval z nje- govimi »tvorci«. Verjeli ali ne verjeli, res je, da smo izmenjavali misli -- v okrilju noči in pretrgano, nekako kar »v obrokih«. Zakaj? Naj sode- lavcev je namreč iz Slovenskega na- rodnega gledališča oziroma iz Mestne- ga (ljubljanskega) gledališča. S tem hočem posredno povedati, da morajo najprej izpolniti svoje obveznosti iz rednega delovnega razmerja, ki često traja tja do polnoči, nakar šele v ra- dijskih studiih »igrajo pred nevidni- mi poslušalci«. Tako je neogibno potrebno prečuti marsikakšno noč in ni redek primer, da jo - režiser in igralci - v svitu naslednjega dne - družno mahnejo v privatno stanova- nje enega med njimi, kogarkoli na primer na kislo zelje, da ga použi- jejo seveda zavoljo izjemnih po- gojev pripravljenega na »kar ta- kó...« Režiser OBRAČUNA je Jožko Vo- zny, študent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Med drugim sem ga takole povprašal: »Rojen si 27. 8. 1941, torej niti naj- manj nisi mogel še dojeti vojnih gro- zot. Kako, da si za prvo režijo, ki naj bo vrh vsega še temelj za ocenjevanje tvoje poklicne zrelosti, tvegal delo a táko tematiko?« Mož me je »povozil« z zrelim po- jasnilom: »Ne glede na odločitev, ki izključ- no pripada programskemu vodstvu, menim, da se moram tudi kot reži- ser spopadati s čimbolj prepričljivim prikazovanjem vojnih grozot, ker je med vojnimi žrtvami tudi moj oče!« Bilo je že na pragu svobode... Ne- kaj dni pred kapitulacijo so Nemci naložili na ladijski konvoj 60 tisoč svo- jih žrtev, da jih odpeljejo čim dljé na sever. Na krovu ene teh ladij je bila tudi »Hitlerjugend«, ki je začela besno streljati na zavezniška letala... Po tragični zmoti so bombarderji vsu- li na konvoj ogenj... Sicer se je re- šilo (med redkimi) 163 Jugoslovanov, vendar Jožkovega očeta - ni več... Mladen Fortič, tonski snemalec, ki dobesedno »z ramo ob rami« pomaga zlivati besede in zvoke v radijsko igro na magnetofonski trak, mi je v tistih nočnih urah snemanja in montiranja med drugim tudi tole »zaupal«: »Če natanko preudarimo, je Jožko Vozny »radijski otrok«... Ja, ja! Nikar se ne čudi! Pred javnostjo se je začel uveljavljati že kot igralec v otro- ških radijskih igricah. Leta 1956 sem ga s temile rokami prav jaz dvignil, v bivšem Studiu 03, na pručko...« V takó sproščenem nočnem vzduš- ju se marsikaj izve... Bert Sotlar je izpovedal: »Prav rad sem prevzel vlogo glav- nega junaka, čeravno sem se kaj kma- lu zavedel, da je trd oreh... Po obli- ki bi skoraj dejal, da imamo opraviti z monologom, ki pa naj bi zajel re- snične tragedije in tragedije... Neka- tera mesta so prepričljiva - in potru- dil sem se... čeravno bi marsikaj rad še enkrat zaigral... Nekaj, na pri- mer prizor v bunkerju, pa je tudi dramaturško povsem zgrešenega!« BERT SOTLAR kreira v »Obračunu« glavno vlogo. Zadovoljen je z njo, čeprav bi »marsikaj rad še enkrat zaigral«... Jožko Vozny in Mladen Fortič sta morala n. pr. med drugim tudi »pri- čarati poslušalcem vtis, kot da se zakonski dvogovor« med ilegalcem Molnarjem in njegovo ženo zares do- gaja na travi ob gozdnem parobku »nekje na Slovaškem«. Vlogo ilegalče- ve žene Marije je zares le redko po- novljivo tako umetniško resnično in pretresljivo poustvarila Ivanka Meža- nova... Kje? V kotu radijskega studia, tako ime- novane »gluhe sobe«, z zastori ter s paravani in filtri! Kaj pa očitek recenzentov, češ da je izvedba »prehrupna, recimo v dra- matičnem duelskem razgovoru med SS-klavcem in njegovo taboriščno žrt- vijo, ki da je bil vse preveč in po ne- potrebnem podprt s prehrupnimi zvoč- nimi efekti bombardiranja, pokanja, zavijanja siren itd...« (Lojze Sma- sek, v Večeru 13. 2. 1964) SS-klavca Walterja Fischerja je moj- strsko odigral Jurij Souček. Jožko Vozny pravi: »Seveda bom neogibno moral pri- znati in upoštevati še marsikak ute- meljen ugovor... za zdaj sem pač stremel za prepričljivim efektom!« Enako je Jožko Vozny storil tudi v prizoru »poskusa prikriti porod pred zasledovalci nacisti«. V radijski igri je igralko položil po strokovnih nasvetih nekako zares tako, kot je normalno pri »naturali- stičnih« porodih, v studiu, ki ga ime- nujejo »normalna« soba, kjer je načrt- no montiran 0,7 sekundni odmev in ki je nekoliko zastrta s paravani... Od tod torej tisto: »... prav neprijet- no naturalistično, s preveč v resnici morda možnega, umetniško pa nespre- jemljivega kričanja je bila ustvar- jena scena poroda...« (Lojze Smasek ibidem.) Radijska igra je uspela... Zavoljo naključne podobnosti enega od priim- kov v igri z nekim resničnim priim- kom pri nas se celo »že kadi«... Neogibno je bilo potrebno, da sva z Jožkom Voznyjem obiskala neuteme- ljeno prizadete radijske poslušalce. Po- jasnila sva neprijetno koincidenco s priimki, vendar avtor (Dimitrij Plich- ta) je medtem že prejel protestno pi- smo, ki pa, kakor (med drugim) pravi prevajalec OBRAČUNA v slovenščino, Emil Smasek, ni ne prvo ne zadnje: »... Ko je bila radijska igra OBRA- ČUN l. 1963 izvajana v praškem in bra- tislavskem radiu, je naletela na zelo živahen in širok odmev. Avtor je ra- dijski tekst še predelal v gledališko igro in letos jo bo uprizoril gledališki studio Akademije glasbenih umetnosti v Brnu...« (Priloga Delo-RTV od 7-13. 2. 1965). Govore že o televizijski priredbi OBRAČUNA. Prvič v Jugoslaviji je OBRAČUN oddajal Radio Ljubljana. Prva režija prvega »radijskega otro- ka« javnega delavca - Jožka Vo- znyja! Vzlic spodrsljajem trdim, da je Jož- ko Vozny izpit pozitivno opravil. Naj pristojni presodijo, kakorkoli že bodo krepko »Za!« glasujem. JURIJ SOUČEK »ujet« med mikrofone. V »Obračunu« igra vlogo SS klavca Fi- scherja. IVANKA MEŽANOVA poustvarja v kotu radijske »gluhe« sobe. Tonski snemalec MLADEN FORTIČ in mladi režiser JOŽKO VOZNY za de- lovno mizo pri »rojstvu« nove radijske igre »Obračuna. JAKA SLOKAN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.