Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

"Javni tožilec" v Novi Gorici

Jože Snoj, Delo, 24. 2. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
,,Javni tožilec" v Novi Gorici Minulo soboto je pripravililo polprofesionalno novogoriško gledališče za svoje občinstvo novo premiero - Fritza Hochwälderja »Javnega tožilca«, dramo iz dobe francoske revolucije, kot je zapisano v gledališkem listu. Igro je zrežiral in scensko opremil ing. arh. Viktor Molka, glasbo zanjo pa je napisal Marijan Vodopivec. Z literarnega gledišča bi lahko za izbrani gledališki komad znova zapisali, da je po idejni, oziroma bolje, psihološki obdelavi snovi in motiva povprečno obrtniško delo. Gre za obnavljanje stare »resnice« o tem, da revolucija žre svoje nosilce, predvsem pa za obnavljanje v literaturi že od davna znanih diktatorskih oziroma nasilniških psihičnih dilem, ki jih na odru razglaša javni tožilec francoske revolucije, zgodovinska osebnost Fouquier-Tinville. Manjvrednostni kompleksi in osebna nadarjenost narede iz njega poslušno orodje nasilja, dokler z lastnimi metodami, s pomočjo skoraj komedijske intrige, ne obsodi še samega sebe na smrt. Na goriškem, točneje rečeno solkanskem odru je nastopil v vlogi javnega tožilca Andrej Jelačin. Protiigro je vodila v vlogi Tereze Tailien Marija Paravan Jelačinova. Ta igralski duet je dajal igri dvojen prevladujoči strani moškega interpreta izrazito hrupne in med nekaterimi sprejemljivimi karakternimi domislicami celo deklamatorične poudarke, s strani nosilke ženske vloge pa hladno in mogoče kdaj res primerno majeste­tično motoriko. Ves preostali ansambel (Aleksij Pregarc kot Tallien, Stane Leban kot sodni pisar Grebeauval, Tone Šolar kot sodnik Montane, Jožko Saksida kot Fabricius, Janez Lavrih kot rentnik Heron in Ernest Zega kot krvnik Sanson) je z bolj ali manj posrečenim vzdrževanjem karikatur svojih prav tako nepresenetljivih likov pomagal vodeči dvojici ustvarjati vtis površinskega in neobtesanega odrskega realizma. Oblikovno estetske prvine te nepresenetljive drame pa vendarle skrivajo neko avtorjevo upoštevanja vredno slogovno hotenje. Omenili smo že skorajda komedijsko intrigo, s tožilčevo samoobsodbo, ki je v novogoriški izvedbi izzvenela neprepričljivo, ker je bila izpeljana z okorno resnobo nekakšnega »psihološkega realizma«. V sklopu ostalih avtorjevih neoklasicističnih prizadevanj govori prepričljivo o tem, da bi to dramo utegnila storiti prikupnejšo dosledna stilizirana pridvignjenost v govoru, gibanju in posredovanju dejanja. K temu je naravnost silila tudi primerno enostavna in konstantna scena. Zastavlja se samo vprašanje, čemu bi »Javnega tožilca« na ta zares zahteven način ob vseh njegovih povprečnih kvalitetah moralo reševati ravno novogoriško gledališče. JOŽE SNOJ

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.