Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Inventar: Vrednost domačega filma

Mladina, 6. 3. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Inventar: Vrednost domačega filma V DOMU OMLADINE V BEOGRADU Že več let se na straneh mladinskih in študentskih časopisov »Mladosti«, »Studenta«, »Vidice« pojavljajo imena grupe mladih oboževalcev sedme umetnosti. Ti so na nek poseben, nekonvencionalen način spregovorili o tistem, kar navadno imenujemo filmska kritika. Nov val filmskih ustvarjalcev, ki so tako nezadržano zapljuskali, je sprožil tudi besedo, velikokrat sporno, toda besedo, ki je prinašala nove obrazložitve, ki je prekoračila meje tistega, o čemer je film govoril, ki je morda predstavljala zares svežo in moderno filmsko kritiko. Zato ni prav nič čudnega, da pred nekaj dnevi debatna dvorana v novi zgradbi Doma omladine v Beogradu ni mogla sprejeti vseh tistih, ki so hoteli prisostvovati pregledu vrednosti domačega filma, ki ga je bila izvršila ta grupa, tako zelo naklonjena sedmi umetnosti. Mi predstavljamo neko elastično grupo mladih filmskih kritikov, ki je mladim popolnoma odprta. S temi besedami je Slobodan Novaković otvoril to zasedanje in mu tako že na začetku dal privlačen ton. Povezuje nas določen generacijski odnos, je nadaljeval, neko, v precej veliki meri identično razumevanje filma kot umetnosti; Kljub temu, da v osnovnem principu vztrajamo na raznolikosti in nasprotjih stališč in ne na enakosti. To brez dvoma omogoča oblikovanje vsakega posameznika in daje raznovrstno in osebno privlačnost celi grupi. V času, ko se toliko govori o domačem filmu in še več o dogodkih okoli njega in o njegovih nerešenih problemih, bi mi hoteli s svojimi lastnimi kriteriji rati neke avtorje, ki so si s filmi stvaritvami brez dvoma veliko doprinesli k našemu domačemu filmu. Inventar se je začel z analizo stanja našega filmskega scenarija: Medtem, ko je v ostalih oblikah dejavnosti pri filmu opaziti rezultate, je bilanca na področju scenarija najbolj betežna. Na tem področju imamo najmanjše število pravih avtorjev. Velikokrat smo že poskušali, da bi ozdravili to rano naše kinematografije, toda nikoli nismo dosegli rezultatov, ki smo jih pričakovali. Razen tega je propadel tudi poskus, da bi bili režiserji sami obenem tudi scenaristi svojih filmov. Najboljši primer za to je neuspeh, ki ga je Vjekoslav Afrić doživel v svojih filmih »Slavica«, »Barba Žvane« in »Hoja Lero«, Voja Nanović s svojim »čudodelnim mečem« in »Pogonom B«; isto velja tudi za Vladimirja Pogačića, ki se tudi ni proslavil v tej dvojni vlogi scenarista in režiserja. Medtem, ko je na primer njegov film »V soboto zvečer«, ki ga je bil samo režiral, doživel velik uspeh, so »Anikini časi«, »Razpoka v raju« ali »Sam«, za katere je napisal sam tudi scenarij, dosegli le polovične rezultate. Na izpitu za te dvojne vloge je med drugim padel tudi František Čap, pa tudi naša mlada režiserja Boštjan Hladnik in Saša Petrovič. Poskus, da bi književna dela prirejali za scenarije, kakor tudi poskus, da bi se sami pisatelji zavzeli za pisanje filmskih scenarijev, ravno tako ni prinesel pričakovanih rezultatov. Najlepši primer za to je neuspešen scenarij književnika Svete Lukića za film »Sibirska Lady Machbet«, pa tudi ekranizacija Davićeve »Pesmi«. Obstaja tudi grupa profesionalnih piscev scenarijev, ki jo v zelo stro­gem izboru sestavljajo Dragoslav Ilić, Bogdan Jovanović in Vlasta Radovanović. Scenarij je v njihovih delih dosegel največje uspehe. Jasno je, da smo kar se scenarija tiče, še v povojih in da je to prva stopnica, ki stoji pred skrivnostmi naše nove kinematografije, je končal govornik. Bogdan Tirnanić je o vrednosti naših filmskih snemalcev govoril takole: Človek, ki snema, je samo senca človeka, ki režira, je ob neki priliki dejal znani francoski režiser Claude Chabrol. Jaz pa mislim, da je snemalec osebnost, ki aktivno sodeluje v realizaciji nekega filma. Morda je najboljši in najbolj svež primer za to mojo trditev film SOK, ki ga prav te dni gledamo in okoli katerega nastajajo tako zanimive polemike. Toda brez dvoma drži to, da je velika vrednost tega filma zares mojstrska kamera Tomislava Pinterja. Tu sta kamera in človek zares našla isto pot. Ne bi bilo prav, če ne bi omenil tudi mladega snemalca Aleksandra Petrovića, ki je izšel iz kinokluba Beograda in ki je v nekoliko filmih pokazal neko svojstveno osebno mojstrstvo pri upravljanju s kamero. Omenim naj samo filme »Dnevi« Saše Petrovića, potem film amaterja kinokluba Beograd »Kaplje vode, bojevnika« in film »Izdajalec« Kokana Rakonjca. Potem je isti govornik govoril še o naših filmskih režiserjih. V začetku se je omejil tako, da je dejal, da njegova razdelitev ni popolnoma pravilna ali nepogrešljiva, toda da je celokupno stvaritev naše povojne kinematografije speljal na skupna imenovalca: klasični konvencionalni film (»Iz oči v oči« Branka Bauerja in »Skopje 63« Veljka Bulajića) in film modernega izraza (»Dva« in »Dnevi« Saše Petrovića in »Ples na dežju«, »Peščeni grad« Boštjana Hladnika). Kritika je, je dejal nekdo drug, zelo zamerila Boštjanu Hladniku, češ, da je uporabljal formalni plan in mu je očitala, da je v svoje filme vnesel neko pretirano mero pesimizma. Vendar pa jaz mislim, da je Boštjan Hladnik na najbolj sprejemljiv način nakazal vzroke in pojasnjevanje odtujenosti današnjega človeka v času zmehanizirane civilizacije. Ivan Rastegorec je govoril o igralskih stvaritvah v našem filmu. Po njegovem mnenju se je pri nas ustalila navada, da prihajajo filmski igralci v glavnem z gledaliških desk in da to ni doseglo ne vem kakšne rezultate, ker ni veliko takih, ki bi se uspešno uveljavili tako na filmu kot v gledališču. Zaradi tega je težnja po popularizaciji in lahkem zaslužku z magnetno privlačnostjo pritegovala igralce na film, kjer so mnogi doživeli popoln polom. Miša Stanisavljević je govoril o dosežkih našega risanega in dokumentarnega filma. Poudaril je značaj stvaritev Dušana Vukotića, in Vatroslava Mimice, kot tudi dokumentarni film Rudolfa Sremca »Ljudje na kolesih«. Poslednja iz grupe govornikov je bila Emilija Bogdanović. Ona je vso svojo pozornost posvetila našemu amaterskemu filmu. Razen beograjske in zagrebške skupine ustvarjalcev amaterskega filma, je dejala, je njihovo celokupno delo ostalo eksperiment, ki ni dosegel nekih posebnih odkritij in ki ni sposoben, da bi postal naš profesionalni film. Vendar, je rekla, ne smemo pozabiti na izrazite osebnosti, kot so na primer Dušan Makavejev, Kokan Rakonjac in snemalec Aleksandar Petković, ki so izšli iz amaterskega kinokluba Beograd in danes že predstavljajo pomembna imena v našem filmu. Raznolikost in zanimivost mišljenj, ki jih je ta pogovor vseboval, so bila vzrok za ravno tako zanimivo diskusijo. Ta je potrdila pomen in namen nekega takega združenja in tudi označila pojav neke ne dovolj afirmirane grupe kritikov, ki pa bo kmalu in čisto zagotovo osvežila našo uradno filmsko kritiko.
Report a problem to oder@slogi.si.