Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Sto in eno leto kranjskih gledališč

Božo Šprajc, Glas Gorenjske, 13. 3. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Sto in eno leto kranjskih gledališč NAMESTO UVODA Prednost gledališča pred vsemi drugimi umetnostmi je, da drzno vpliva naravnost na nagone, da jih oblikuje v živem delovanju. Zato moramo skrbeti, da bo obogatilo fizično življenje ljudstva, ta dragoceni vir materialne sile, oporo vse naše civilizacije. (R. Rolland) Šestinšestdeset let je minilo, odkar je veliki francoski pisec ter mislec R. Rolland izrekel te besede. Toda še vedno so žive. Še veliko bolj veljajo za naš čas. Silen je bil napredek človeštva v šestdesetih letih tega stoletja. Civilizacija je prodrla do vseh, še tako skritih kotičkov na zemlji. Marsikaj nam je dala. Toda prav zaradi nje smo tudi veliko izgubili. Zanemarjamo tisti svet, ki si ga ne moreš ustvariti s civilizacijo. Odmaknila nas je od človeka. In prav zato dobe te besede še veliko večji pomen, še veliko globlji smisel. Ni dolgo tega, kar sem brskal po neki stari gledališki garderobi. Bila je popolnoma zaprašena. Stari kostumi, ki so jih že načeli molji, so viseli vsepovsod. Po kotih so ležali razni rekviziti. Na tleh stare partiture gledaliških del. Skoraj sami ljudski komadi. Nekdo je črni ženski lasulji odrezal kito. Izpod popolnoma zaprašenih zaves mi je uspelo potegniti plakate. Razgrnil sem jih in se zamislil nad njimi. Takrat se je predme postavilo vprašanje. Kod so vsi ti ljudje, ki so uprizarjali te predstave. Bili so takorekoč edini, ki so dajali kulturno hrano preprostemu ljudstvu? Koliko jih je bilo? Kaj vse so naredili? Kakšne so bile njihove stvaritve... Predme se je postavilo precej vprašanj. Sklenil sem, da bom skušal razbrati sedaj že skoraj zabrisane sledove za temi ljudmi. Vsekakor bo to zelo težko. Toda veliko je še neraziskanega na tem področju in če mi bo uspelo ugotoviti vsaj skromen del teh dejstev, bo to pomenilo uspeh. Saj je že 101 leto od prve gledališke predstave v Kranju. Res je, da je čitalniško obdobje, ki je trajalo vse do svetovne vojne, že raziskano. Toda vsa ostala odra, ki so delovala v Kranju, so pravzaprav brez kakršnih koli zapiskov. Ostane nam edina pot, da gremo k tistim osebam, ki še žive in ki so v letih med obema vojnama delovali v kranjskih gledališčih. Vsekakor je prostor, ki nam je odmerjen za tako delo, premajhen. Sicer pa tudi ni naš namen podati tu popolne, celotne zgodovine kranjskih gledališč. To naj bi bili le zapiski z obiskov pri starih gledališčnikih, odlomki iz starih časopisov, pregledi kritik, starih zapiskov. Popolno zgodovino naj napišejo tisti, ki so zato poklicani. Vedno je bilo zanimivo pregledovati stare časopise. Tako, zelo so se razlikovali od današnjih, da se ob prebiranju neredko nasmehnemo. Prav tako je tudi zanimivo prelistavati stare izdaje knjig. Naš jezik se je v stotih letih precej spremenil. Marsikaj je bilo v njih tudi takega, da smo se zamislili in piscu pritrdili. Bil je čas, ko so se »rojevale« čitalnice po vsej Sloveniji. Ustanovljena je bila tudi v Kranju. In potem odri med obema vojnama. Cankarjev oder, Prosvetni oder in stražiški Sokol, ki je imel prav tako svojo dramsko sekcijo. Druga svetovna vojna je to življenje zatrla. Po gozdovih so se razgubili ljudje, ki so delali na teh odrih. Ustanavljali so nove skupine. Prirejali so mitinge, večere ob tabornih ognjih itd. Sinteza vsega tega dela, vseh predstav, besed, mitingov, veselih večerov in kdove česa še vsega, pa je bilo povojno poklicno gledališče. Tako kot je bila čitalnica pred sto leti center vse kulturne dejavnosti v Kranju, tako funkcijo je dobilo to poklicno gledališče. Zaživelo je z vso polnostjo, imelo je svoj lasten JAZ. Svojo lastno podobo. Vzporedno z rastjo tega gledališča pa je rasla tudi amaterska skupina, ki je imela ogromno predstav. Potem je prišlo do ukinitve poklicnega gledališča. Amaterska skupina se je preselila iz delavskega doma v prostore bivšega poklicnega gledališča. Z izboljšanjem pogojev pa se je dogodilo ravno tisto, kar smo najmanj pričakovali. Občinstvo, ki je tako rado zahajalo v delavski dom na njihove predstave, je puščalo dvorano Prešernovega gledališča prazno. Prav tako je tudi danes. Nadaljevanje prihodnjič BOŽO ŠPRAJC

This article has not been reviewed yet.

Archival material identifier
1965-03-3501-3600_3529
Report a problem to oder@slogi.si.