Prometej z otoka Viševice
Vojko Duletić, Primorski dnevnik, 23. 3. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
FILMI, KI JIH GLEDAMO
PROMETEJ Z OTOKA VIŠEVICE
Jugoslovanski film iz leta 1965. produkcija Jadran film. Scenarij Vatroslav Mimica, Slavko Goldstein in Krunoslav Quein; fotografija Tomica Pinter; scenografija Zeljko Senečić, glasba Miljenko Prohaska, režiser Vatroslav Mimica; igrajo Janez Vrhovec, Mira Sardoč, Dina Rutić, Slobodan Dimitrijević, Pavle Vujisić. Distribucija Vesna film.
Direktor nekega podjetja, Mate Bakula, odpotuje za dva dni v Dalmacijo, da bi sodeloval pri odkritju spomenika padlim tovarišem partizanom, v rojstnem kraju, na osamljenem otoku Viševici. Srečanje s krajem in ljudmi, ki jih je bil zapustil pred mnogimi leti, prebudi v Mateju preteklost. Podobe iz spomina prihajajo najpoprej kot podobe iz sanj; neurejeno, a vedno odločneje in čisteje prihaja v ospredje tista preteklost, v kateri je bil Mate še mlad. Vedno jasneje spoznava Mate lastni odnos do tistega časa, v zavesti se vse vizije urejujejo v neko konkretnost, v ustrezajočo podobo stanja in pred direktorjem Matejem zmagovito zaživi nekdanji Mate, strastni, mladi zanesenjak, ki je bil pripravljen za svoje ideale žrtvovati vse in je dosegel, da je rojakom zasvetila luč kot elektrika, v prispodobi kot prosvetljenstvo in razvoj. Toda mladi ribič Mate iz preteklosti ni direktor Mate, ki odkriva spomenik padlim. Mate se zaveda, da ga odkriva tudi sebi, kajti med slikami padlih na trgu proslave je tudi njegova podoba, ki ga gleda z velikimi očmi polnih vere. Konec je krut in realen in sploh ni konec, ampak začetek. Mate se izgubi v anonimnost. mlada generacija naj se bori od tam dalje, kjer je stara prenehala človek vseh želja ne more izpolniti v življenju, kot ne more sam premakniti kamnitega stebra, ki je pretežak. Mlada generacija ima to, kar je imel Mate, strastnost zanesenjaka, ki hoče vse dati za napredek in razvoj. Oni naj gledajo.
Kot film pomeni Prometej z otoka Viševice prelomnico v iskanju izraza za moderni jugoslovanski film. Mimica ga je dosegel, ker ga je potreboval, ker brez njega ne bi mogel povedati tega, kar misli in čuti. Mimica je resničen, ko razmišlja o času, družbi in človeku, in ve, da danes ni mogoče človeka samo opisovati, pa četudi dramatično; kajti čas zahteva, da je človeka treba raziskovati, filozofsko razložiti in tako pridobljeno resnico dati gledalcu v razmišljanje. Za to gre filmski izraz globlje in dalje kot včeraj, da bi človeka čimbolj približal. Kot filmski ustvarjalec je Mimica pretrgal vse vezi z najrazličnejšimi konvencionalnostmi, ki zavirajo naš, jugoslovanski film, in stopil je vkorak s sodobnim filmskim izrazom v svetu in pri tem suvereno dodal vanj samosvoj, osebni in nacionalni doprinos. Mimica se zaveda, da je moderni film nujnost, če hoče človeka predstaviti in o njem razmišljati iz več kot ene dimenzije. Mimica razkriva človekov notranji svet, njegovo misel, čustvo in daje prednost subjektivnemu izrazu. Vse pa je povezal v vprašanje vesti, odgovornosti. Svojega Mateja in sebe je pripeljal do razrešitve, gledalca pa manj. Ko je razmišljal o izgubljenem času, ni vedno našel sozvočja med osebno filozofijo in izrazom, mnogokrat gresta drug ob drugem kot tujca; toda to je že stvar avtorstva, ki ga pri filmu avtorja ni lahko razrešiti. Kar je pri običajnem komercialnem filmu pravilo, to ni v primeru takšnega prednašanja, kot je Prometej z otoka Viševice. Tu so pravila za to, da se kršijo in s tem doseže neslutena moč izraza, osebnega prepričanja. Bližje si temu izrazu in ustvarjalcu, bliže si filmu, dalj si od njegovega pogleda na svet, na čas, ljudi in človeka, dalj si od filma.
Kot suveren soavtor se je predstavil Tomica Pinter. Resničnosti ne preslikava na filmsko platno, ampak jo na novo predstavi kot poosebljeno misel, čustvo, impresijo, kar je tokrat za oba ustvarjalca isto kot groba resničnost. Janez Vrhovec kot Mate Bakula starejši je našel vlogo svojega življenja, Mira Sardoč je krhka in osamljena, Slobodan Dimitrijević je mladi Mate.
VOJKO DULETIĆ
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV
- People
- Mira Sardoč Željko Senečić
- Producers
- Adrian Film
- Archival material identifier
- 1965-03-3501-3600_3548