Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Poezija v gledališču

Lojze Smasek, Večer, 4. 3. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Veco 4.11 Poezija VEČER SLOVENSKE LJUBEZENSKE POEZIJE V SLG CELJE Poezija, nekoč najatraktivnejši del, višek vseh literarnih in narodnobuditeljskih manifestacij, je zašla v zadnjih desetletjih v dokaj nezavidljiv položaj - vedno manj zanimanja je zanjo, knjižne izdaje pesmi izhajajo v simboličnih nakladah in še te se v glavnem porazgubijo po javnih (in žal premalo zasebnih) knjižnicah, pesniku naša javnost ne gleda več narodovega videa (čeprav to praktično še vedno je), zamenjala ga je, zrotirala«. In paezija hira, ne sicer v procesu od spočetja pa do rojstva, temveč v okolju javnega interesa zanjo. Zato je treba pozdraviti in podpreti vsa tista prizadevanja, vse tiste entuziaste, ki skušajo poezijo »prekvalificirati« iz nepotrebne in smešne »specialitete« v nujno prisotnost vsakodnevnega (čeprav belega) kruha. Mednje prav gotovo sodijo »trmoglava vztrajanja posameznikov, ki se še ubadajo s solističnimi literarnimi nastopi, televizijskih deset liričnih minut vsako sredo, radijske oddaje poezije in pa odločitev Slovenskega ljudskega gledališča Celje, da je pripravilo večer slovenske ljubezenske poezije. Marjanca Krošlova in Janez Bermež v večeru slovenske ljubezenske poezije Foto: V. Berk Zadnji pesmi izhajajo v simboličnih nakladah in še te se v glavnem porazgubijo po javnih (in žal premalo zasebnih) knjižnicah, pesniku naša javnost ne gleda več narodovega videa (čeprav to praktično še vedno je), zamenjala ga je, zrotirala«. In paezija hira, ne sicer v procesu od spočetja pa do rojstva, temveč v okolju javnega interesa zanjo. SLG Celje in tokrat recitatorji pesmi Marjanca Krošlova, Nada Božičeva, Janez Bermež in Pavle Jeršin čudovito zbrano in miselno ter čustveno sodelujočo publiko, in to prav iz vrst tistih, o katerih tako radi pišemo, da jim je za slovensko književnost, posebej pa še poezijo, toliko kot za lanski sneg. Ta uspela predstava (trenutno je mišljen njene učinek pri občinstvu, o njeni samostojni vrednosti bo govor kasneje) je prav lepo dokazala, da zanimanje za poezijo obstaja (kako naj si drugače razložimo tako izredno zbrano enourno, v »rok šolskega predpoldneva spadajoče poslušanje), da pa po vsej verjetnosti manjkajo pristopi k njej, da je še mnogo, preveč predsodkov o »preživelosti« poezije, prebiranja pesniških zbirk... Z odra prodirajoča pesem, spoznanje, da človek govori človeku, igra barv, luči, scene, ki so bistvo celjskega gledališkega srečanja s poezijo, so izredno pripraven način, kako približati pesem tistim, ki so še daleč od nje, saj bodo ob ugotovitvi, da je taka gledališka lirika resničen dogodek, prav gotovo neprimerno bolj kot do sedaj naklonjeni tudi vsem ostalim oblikam približevanja poezije. Ne smemo pa pozabiti tudi vseh tistih, ki jim je poezija že v krvi«, ki jo ljubijo in spoštujejo. Za te je taka gledališka manifestacija pesmi samo lepo doživetje več v vseh njihovih bogatih in lepih liričnih izkušnjah. Sedaj pa k samemu recitacijskemu kompleksu. Bruno Hartman je združil štirideset slovenskih ljubezenskih pesmi v tri cikle, ki jih je imenoval Hrepenenje in sreča, Spoznanje in slovo ter Bolečina in smrt, pravzaprav pa jih je zlil v sklenjen tok ene same slovenske, v glavnem otožne in trpke, le redkokdaj malce veselejše pesmi o ljubezni, brez navajanja avtorjev in naslovov (to je bilo zelo umno prihranjeno za gledališki list), kot vibrajočo celoto, ki so jo sestavljali Kette, Prešeren, Jenko, Zupančič, Kosovel, Pavček, Udovič, Bor, Kovič, Vodnik, Gruden, Levstik, Aškere, Cankar, Fatur, Zlobec, Golia, Menart, Minatti, Murn, Gradnik, Jare, Vipotnik, Skerlova, Novyjeva, Zajc, Taufer, Strniša in ena ljudska. Kislingerjeva režija je skupaj z igralci poskrbela za čim večjo sugestivnost recitacije in za jasne, logične prostorne odnose (On Njej ali Ona o Njem sta govorila v mizanscensko zanimivi prisotnosti molčečega objekta njune lirične izpovedi), podprte z učinkovito menjajočo se svetlobo, begajočo po imenitni, umetniško zreli in prelepi Lavrenčičevi sceni. Marjanca Krošlova je recitirala, kot da govori svojo, in ne pesnikovo resnico, Nada Božičeva se je prebila predvsem v preprostih, ljudskih tonih do prave, naravne, spokojne tragike, Janez Bermež je zrelo iskal bistvo, in ne besedo, Pavle Jeršin je zgolj solidno recitiral. LOJZE SMASEK VEČER 4.1.1965.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.