Linije in barve
M. Švajncer, Večer, 11. 3. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
LINIJE IN BARVE
OB ŽIVLJENJSKEM JUBILEJU SLIKARJA IN KARIKATURISTA REMIGIJA BRATOŽA BO V UMETNOSTNI GALERIJI V MARIBORU ODPRTA RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA NJEGOVIH DEL
Odkar je upokojen kot koncertni mojster, je ves zatopljen v svet linij in barv, v slikarsko ustvarjanje, ki se mu je prej lahko posvečal samo v prostih urah in ob počitnicah. Preživljal se je z violino, poustvarjal glasbena dela, da mu ni bilo treba ustvarjati v slikarstvu okusu kupcev. Po trinajstih letih, odkar jo je dobil, se je tudi odločba za umetniško delavnico končno spremenila v atelje v novi hiši, kjer svetloba sicer ni prava, a si jo pričara z zavesami. Ustvarja skoraj brez počitka, kot da bi hotel nadomestiti vse, kar je zamudil v prejšnjih letih, ko so ostali mnogi motivi, ki so ga prevzeli, neizpovedani in jih je nato zabrisal čas.
Remigij Bratož je v slikarstvu krajinar, samega sebe in svoje gledanje na stvari izraža v linijah in barvah, medtem ko v karikaturah izpoveduje predvsem značaje ljudi in njihove znane in skrite lastnosti.
Po videzu premlad za jubilej, ki ga praznuje te dni (60-letnico), in v stiski za čas (priprave za razstavo dajo precej dela), je tov. Bratož odgovoril na nekaj vprašanj o svojem ustvarjanju.
Zaljubljeni ste v barvitost. Kam odhajate po motive?
V širšo mariborsko okolico, v Makedonijo, Bosno, Dalmacijo in v Istro, kjer sem se rodil in od koder sem leta 1921 emigriral v Jugoslavijo. Na razstavi bodo motivi iz teh pokrajin.
V abstraktni izvedbi, ali ne?
Zajadral sem v abstrakcijo. Kam me bo pot vodila dalje, za sedaj še ne bi mogel reči.
Kdaj so nastala dela, ki bodo razstavljena, koliko jih je in kdo je njihov lastnik?
Vsa dela datirajo iz let po osvoboditvi. Skupno jih bo okrog sto, in sicer olj, gvašev in karikatur. Nisem si jih izposodil.
Kot karikaturista vas poznajo tudi zunaj domačih meja. Vaš največji uspeh so karikature šahistov in dirigentov. Bi lahko povedali, zakaj je tako?
Šahisti pokažejo pri igri ves svoj značaj, njegove dobre in slabe strani. Pri vsaki potezi se spremeni fiziognomija, vse je človeku tako rekoč na voljo. Podobno je z dirigenti pred orkestrom. Igralca ni mogoče risati na odru. S pisatelji nimam mnogo izkušenj.
Ko spoznavate svoje modele, gotovo doživite tudi kaj zabavnega.
Ko sem prosil dr. Nedeljkoviča iz Beograda za nož, da bi si ošilil svoj kratki svinčnik, je bil ta moj model prepričan, da bom potreboval vsaj nekaj novih svinčnikov. Pred menoj ga je nekdo risal osem ur, a ni nič nastalo iz tega. Ker sem potreboval samo dve minuti, je dr. Nedeljkovič najbrž dvomil, da bo na karikaturi on. Pa je bil. Karikature delam na pamet, svoje modele fotografiram z očmi, si zapomnim njihove značilnosti.
Kaj imate poleg slikanja še radi in česa ne marate?
Moj konjiček je snemanje s filmsko kamero. ne maram pa gneče in čakanja v trgovinah. Tega pravzaprav tudi drugi nimamo radi.
Remigij Bratož — študija iz novega ateljeja
M. Švajncer
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika
- Archival material identifier
- 1965-03-3501-3600_3853