Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

A. P. Čehov, Platonov (igra brez naslova)

Andrej Inkret, Naši razgledi, 27. 3. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Mestno gledališče ljubljansko A. P. ČEHOV, PLATONOV (IGRA BREZ NASLOVA). Vprašanje odrske podobe se mi zdi pri tem prvencu Antona Pavloviča posebej odločilnega pomena. Ne gre toliko za »stilno heterogenost« teksta in za »stilno harmonijo« odra, za katero si naj namesto »klasične stilne enotnosti« prizadeva predstava (tako vsaj misli režiser Igor Pretnar), ampak za zelo preprosto dilemo, ki jo odpira sam tekst in ki jo je nujno treba razrešiti: ali bo predstava skušala ujeti predvsem atmosfero in vsebino ruskega provincialnega miljeja (torej »pravega« čehova, tistega iz zrelih let) ali pa bo poudarila predvsem dramo, ki jo doživlja glavni junak Platonov skupaj s svojimi tremi ženskami: Ivanovno, Vojnicevo in Jegorovno. V Igri brez naslova se obe možnosti med seboj prepletata, vendar ostajata nekako vsaka zase, izven območja sinteze. V prvem delu prevladuje študija provincialnega miljeja, v drugem delu pa se dejanje zelo zaostri na samem Platonovu; tudi število nastopajočih se v skladu s tem močno zreducira. Po drugi strani pa je spet jasno, da spočenja intimno dramo Platonova milje v celoti ne morda katera posebna strast ali ideja v njem. Zato je uprizoritveni problem še kočljivejši. Naša predstava je premalo razčlenila tekst v to smer, tako da so postale dramaturške pomanjkljivosti, ki jih je kajpada zagrešil študent Čehov sam, še očitnejše. No, Igorju Pretnarju se zdi, da je s temi pomanjkljivostmi Plantonov samo bližji modernemu teatru, ki da tudi meša različne »stile«. Da to ne bo držalo in da je ves problem samo v (ne)resnici sinteze različnih izraznih možnosti, je razločno pokazala predstava, ki je ostala razbita med igro in režijo - v nekem prav določenem smislu, kar pa je navsezadnje zmerom lastnost slabih in neizenačenih predstav. Atmosfera provincialnega miljeja (in to je bil bržkone posel režije) ni zaživela, ostala je inertna v formalno zastavljeni mizansceni in melodramskem igranju (znamenitih) pavz (tako značilnih šele za) starega čehova. Nasprotno pa je drugi del predstave zaživel učinkovito, polno, zares moderno in prav nič dolgočasno. Glavno težo tega dela predstave, ki pomeni (mimogrede: tudi v naši priredbi sicer sedem ur trajajočega celotnega besedila dramaturško ne najbolj logično utemeljeni) preskok drame na Platonova, torej iz miljejske atmosfere v individualno psihologijo osrednjih akterjev, pa so seveda nosili igravci. Očitno je, da je njihovim ustvarjavnim pobudam tudi Pretnar kot režiser samo sekundiral, saj bi sicer med obema deloma predstave ne moglo priti do tokšnih kvalitativnih nesorazmerij. Ali natančnejše: ustvarjavne pobude v tem delu sta prevzela dva igravca, Janez Eržen (Platonov) in Dare Ulaga (njegov svak Nikolaj Ivanovič Trilecki). Res je, da imata omenjeni vlogi že po tekstu več možnosti od ostalih (zlasti ženskih) zasedb, vendar je razlika spet tolikšna, da je zgornje dejstvo v celoti ne more opravičiti. Potem so tudi ostali igravci Erženu in Ülagi samo sekundirali, enovitost predstave, pa je s tem delom še bolj prihajala na »kant«. Poskusimo zdaj določiti razliko med igro posameznih akterjev. Sekundantskemu in torej slabšemu delu predstave (T. Leonova, N. Juvanova, J. Hahnova, S. Miklavc) je manjkalo predvsem smisla za živ, realističen detajl, s katerim bi bilo mogoče v določenih mejnih dramskih situacijah (npr. srečanje obeh Platonovih ljubic v finalu) ponazoriti tudi absurd, v katerega je zašla njihova dramska dejavnost. Hkrati bi igra detajla mogla bolj plastično določiti razsežnosti njihove psihološke prostornine. N. Juvanovi npr. ni uspelo ujeti pravšnje sinteze med oblastništvom posestnice, ki ji bogastvo odhaja po zlu, in med žalostjo nepotešene ljubice; bila je preprosto patetično gospodovalna in melodramsko solzava, brez logike, ki bi mogla oba elementa učinkovito združiti; oboje pa samo povrh, kot tip, ne pa kot enkratna osebnost. Enkratnosti je manjkalo tudi T. Leonovi, ki je samo jokala in bila samo razočarana ne da bi v obojem odkrila intenzivnejših odtenkov. J. Hahnova je bila spet samo tip zbegane in patetične zaljubljenke, tako da je v njej težko določiti katero zares specifično in, denimo, neponovljivo dimenzijo. Saša Miklave pa je popolnoma zasužnjen s svojo nabreklo mučeniško in patetično dikcijo. Ta intimna indifirentnost in človeška splošnost je resnično tragičnost ali vsaj resnično ironijo abusurdnih situacij, ki jih mladi čehov dobro pozna, seveda onemogočala. Prav na tem nivoju pa je treba v celoti potrditi Erženovo in Ulagovo igro. Erženov platonov: v začetku, ko gre za provinco, ne pa toliko za njegovo usodo, je bil skorajda neopazen, stopljen s splošnostjo. Konstituirati se mu je uspelo šele v tretji sliki, ko začne dokončno ujet med tri ženske rezonirati of vsebini svoje malopridnosti in moralizirati okrog svojega pridigarstva in nemoči. Tu se je njegova igra pretresljivo ujela med absurd in tragiko, posmeh in bolečino predvsem z neprenehnim in nezavednim zastavljanjem erotične in strogo zasebne patetične antinomije, ki je bila burkasta in resnično boleča hkrati. Burkasta, ker se je stvarjala znotraj zabavnega erotičnega pretiravanja, pretresljiva, ker je predstavljala ta erotika vso vsebino njegove življenja, sam pa je bil nenehno zagledan v »nekaj« drugega in višjega. Ulagov Trilecki: nastane iz nekoliko bolj razvite koloritske figure nekakšnega dvornega norca in lenuha na dvoru Vojniceve v zajedljivega in skoroda revoltniškega razkrinkovavca vse te provincialne mentalne bede. Prva kvaliteta njegove igre je razen dobro razčlenjene psihologije predvsem o strini, s katero se udeleži dramskega konflikta, ne da bi bil s svojo lastno usodo v njem kako bistveno prizadet. Prav to dejstvo in pa da je zrasel nad vse (razen nad Platonova), ki doživijo konflikt na svoji koži, pa iz njega po igravski plati niso znali kaj bistvenega narediti, dela Ulagov prispevek še posebej zanimiv, saj močno prerašča literarno predlogo. Neokusno in nepotrebno preobloženo naturalistično sceno, slabo stilizirano in stilno neizenačeno, ki je prej ovirala, kakor pa omogočala igravce, je napravil Milan Butina, kostume Mija Jarčeva, glasbo pa je prispeval Bojan Adamič. IGOR TORKAR, BALADA O ČRNEM NOJU. In tako smo preživeli še letošnjo drugo krstno predstavo slovenskega teksta v Ljubljani Pravda pa, ki jo zganjata rektor Akademije za gledališče, radio, film in TV Filip Kumbatovič in direktor MGL Lojze Filipič na ljubljanski televiziji, ta pravda na tém o: Kdo je bolj vznemirljiv, se pravi nevznemirljiv - AGRFTV ali MGL -, pa je doživela svojo stvarno sintezo v krstni predstvi tega »vsakdanjega dialoga«: igravci so z Akademije, dvorana je last MGL, tekst pa je napisal, zrežiral in opremil s sceno in kostumi (kar je po Filipu Kalanu »popolni« eksperiment) slovenski dramatik Igor Torkar. Zdaj je navidez vse v redu? Filip Kumbatovič in Lojze Filipič oba sta posredno podpisala predstavo. Treba je le pogledati gledališki list; podpisala pa najbrž prej, ko sta jo videla. Ampak to ni več važno. Za nas. Priča smo bili sintezi: kritike nevznemirljivosti in nevznemirljivosti same. Polemiko bo zdaj nekoliko težje nadaljevati. Kritik in kritizirani sta se znašla na enem in istem nivoju in Filip Kalan se je v zadnji oddaji zadelj neuspeha že opravičil v svojem in v Filipičevem imenu. Na nas je zdaj seveda samo to, da kljub opravičilu in zgledu kritika Filipa Kalana ugotovimo, če je ta skupni nivo vznemirljiv ali ni, in po vzoru kritiziranega, Lojzeta Filipiča, presodimo, če ne pomeni tale Balada o črnem noju samo preprostega in samozadovoljnega sprenevedanja, gledališča, ljudskega in vznemirljivega, kakršno hoče biti MGL, pa ne. - Balada o črnem noju potrjuje svojega avtorja Igorja Torkarja v celoti. V mislih imam - na prvi pogled razvidno dejstvo, da je v tej zvezi nemogoče govoriti o zaresni umetnosti. Če pa pogledamo celoten Torkarjev opus - z izjemo Velike preizkušnje in nekje še Pravljice o smehu, kako sklenjen in v sebi brez naključij je, bomo kljub odsotnosti umetniškega v njem zlahka ugotovili, da imamo opraviti z zelo svojstvenimi idejnimi izpovedmi. Termin »idejnega« mi tu pomeni tisto intelektualistično spiošnost te dramatike, ki ji v celoti daje zelo splošen tezni značaj ter pomen in ki kljub obupni in pavšalni abstraktnosti, namesto umetniške enkratnosti in konkretnosti - zelo določno opredeljuje Torkarjeve dialoge. Kaj je vsebina te teznosti? Iskanje nekakšnih panvrednot in resnic, ki kot take seveda ne morejo biti last neke konkretne, enkratne in tragične človeške usode, živo in neponovljivo projicirane v umetniško snov, ampak le feljtonistični izraz umetniško nezmožne in samo intelektualistične osebnosti, ki izven meja splošnosti ne more in ne zna misliti. Te panvrednote, kot so: Mladost, Dobrota, Lepota, Ljubezen, Enakost, Humanizem, in hkrati spoznanje, kako so v krutem in razčlovečenem svetu neeksistentne, izpoveduje Torkar zelo neposredno, tako da se preprosto identificira s svojimi junaki. S Sanom, Rencem in Gašo v Pisani žogi, s kar vsemi iz Pozabljenih ljudi, z Igravcem iz Svetlobe sence, z Didí iz Balade o črnem noju. Ti junaki so dobri in lepi, obsedeni s svojo veliko idejo ali zaznamovani s svojo visoko dobroto, vendar pa v sebi nujno obsojeni na propad. Veliko idejo je treba realizirati v svetu, sicer ostane le ideja »an sich«, torej nič. Svet pa je slabši in nižji od nje, in zato ji stopi na vrat. Torkarjeva dramatika je vsa pisana po principih črno-bele tehnike: eni so dobri, drugi so slabi, Kako daleč je ta princip in takšna vsebina od stvarne, še ne slišane, resnice kateregakoli človeškega bivanja, je, mislim, nepotrebno posebej utemeljevati. Tudi v Baladi o črnem noju ni težko opaziti tega značilnega dualizma. Nesrečna »huliganka« Didi je morala prestati na lastni koži vse gorje tega sveta in ta svet jo je preobčutljivo ob »malih« deformacijah, prevneto za »velike« ideale, razočarano in kljub dovolj natančni poučenosti o resnicah Alberta Camusa in Jeana-Paula Sartra nazadnje kot čisto žrtev potisnil v samomor. Nasproti te bolestno občutljive in »nedolžne« »lepe duše« stoji »pošastno« »razčlovečeni« svet potrošništva in reifikacije, utelešen v Malki in Izidorju, pridnima študentoma medicine, ki se brigata samo za svoj študij, stanovanje, roza spalne srajce in ki v družbi prosperirata, nemara tudi zato, ker se nista nikoli preko mere istovetila s Camúsom in Sartrom. Vse skupaj z Didinim suicidom vred se v obliki nedramske meditacije in hipertrofiranih psihologičnih »back flashov« dogaja v ljubljanskem študentovskem naselju. Človek bi pričakoval konkretnosti in resnično žive sodobnosti, saj je Torkar s tem tekstom prvič segel po konkretnem dramskem sugeju. Vse skupaj pa se ne dvigne nad povprečno in nabreklo pisan časopisni feljton v dialogih, skonstruiran in dolgočasen in brez avtentičnih dimenzij in bez ene same iskre prave umetniške pobude, splošen in preprosto tezen: človek, ki dobro hoče, hoče preveč dobro, da bi se v svetu, ki načeloma ni dober, mogel uresničiti; in ker je grdi svet močnejši, človek pa šibkejši in zaradi svojih idealov povrh še slep za njegovo grdobijo, je jasno, da bo dobra volja šla po zlu. Torej splošni obrazec Torkarjeve dramatike. In v svoji dobesednosti tudi neuspešen. Režiral je avtor sam in to je vse skupaj še potenciralo. Režiser ni zmogel kritičnega odnosa do svojega teksta. Predstave ni mogla rešiti niti »dramaturgija barv«, ki jo je avtor razložil v nekem intervjuju, niti razmišljanje o realizmu v gledališkem listu. Bila je, preprosto povedano, slaba. Zanimivo, da Torkar ni obvladal osnovne logike mizanscene, da ni znal lastnega dialoga logično razčleniti, da so vsi odrski simboli (od scenskih rekvizitov do barvastih reflektorjev) bili posili prilepljeni na tekst in torej ne popolnoma nepogrešljivi. Naj režiser še toliko govori o prepletanju različnih stilov v modernem teatru, tudi prepletanje mora poznati svojo logiko in mero. Te pa njegova predstava ne pozna. Vtis, ki ga zapusti, je res samo mučen. To pa je vendarle nekoliko premalo. Igravci (Marija Lojkova, Nadja Vidmarjeva in Dare Valič) so tudi tam, kjer to ne bi bilo docela potrebno, toliko verjeli avtorju in režiserju, da niso mogli ničesar odigrati. ANDREJ INKRET NR 27-3.65

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.