Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Mirko Zupančič: Dolina neštetih radosti

Vasja Predan, Naši razgledi, 27. 3. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Gledališka kronik Drama SNG Ljubljana MIRKO ZUPANČIČ: DOLINA NEŠTETIH RADOSTI. Izmed štirih doslej uprizorjenih Zupančičevih dramskih besedil nemara nobeno ni tako polariziralo razsojevalcev (in bržkone tudi gledaliških obiskovalcev), kot se je to primerilo ob groteski Dolina neštetih radosti; ta polarizacija se razpenja od panegiričnega pritrjevanja do ogorčenega zanikanja. In kajpak tudi do manj vročekrvne, razumnejše presoje. Ta kritična neenotnost seveda ni prav nič izjemna, kakor tudi ne govori za Zupančičevo najnovejše odrsko delo ali proti njemu. Opozarja kvečjemu na različnost razsojevalnih kriterijev in posameznih idejno-estetskih nazorov, literarnih in gledaliških. Mimo tega pa daje slutiti tudi na neko že mnogokdaj preskušeno spoznanje, ki se na površen pogled zdi nemara sredinsko in celo kompromisno, a ki vendarle pogostoma pripelje vsaj do relativne resnice: da je namreč vrednost dela zasidrana nekje med skrajnostmi omenjene polarizacije. Dolina neštetih radosti, zelo očitna in nič manj različna sorodnica Cankarjevega Pohujšanja, se v dosedanjem Zupančičevem dramskem opusu še najmočneje navezuje na njegovo prvo uprizorjeno delo Situacije. A če je avtor v prvencu svojo kritično groteskno ost nameril v znova prebujeno malomeščansko inertnost in brezdušnost našega časa in prostora, če jo je hote lokaliziral in vgradil v fabulo, ki ni prikrivala ne melodramatičnih okvirnic ne rezonerskega komentarja, so v Dolini te prvine realistične dramaturgije izginile, groteskna kritika pa je zajela splošnejšo družbeno in moralno situacijo: Dolinci so slej ko prej novodobni Šentflorjani. Vendar s pomembnim razločkom: Cankarjev spor umetnik-družba se je v Dolini »prekvalificiral« v spor posameznik-oblast. Znotraj te relacije pa je avtorja bolj od oblasti, zlasti konkretne oblasti, zanimal prav ta posameznik, Dolinec, zato je tudi koncentracija vse groteske na njem in njegovem odnosu do reda in postave. Zdi se, da je odsotnost umetnika v »Dolini« avtorju narekovala tudi odsotnost dramske poezije, tiste in takšne, ki zavoljo nje Cankarjevo »Pohujšanje« ostaja neponovljivo. Prav tako pa je ta lastnost omogočila Zupančiču, da je v »Dolini« lahko bil aktualnejši, bolj zdajšen, manj »univerzalen«. In spet: nemara je prav ta zdajšnjost Doline povzročila tisto, čemur smo že neposredno po krstni predstavi rekli odsotnost »literarnih kreposti in čednosti« ali »usodnih filozofskih resnic«. Nič ne dvomim, da je zavoljo takšnih odsotnosti Zupančičevo delo opeharjeno in umetniško celo obledelo, a zato ni nič manj resnično, neromantično in, postavimo, brezobzirno. Naš dolinski konformizem dobiva v tej groteski skoraj »okrutne« poteze, na srečo z izjemo tretjega dejanja ali točneje, zaključnega dela, odete v dovolj sproščeno, netrpko ironijo. Kajpada, za konformizem, ki nam ga avtor malone brez skrupulov vrže v brk, smo bolj občutljivi kot tisti, ki bodo njegove ostrice lahko brali ali gledali iz razdalje. Nemara se je naša presoja tudi zato tako zelo polarizirala. A bodi že tako ali tako: navzlic neliterarnosti in nefilozofskosti, navzlic groteskni pretiranosti in brezobzirnosti (ali prav zavoljo njiju), ki se je Zupančič z njima zaprašil v to našo znova oživljeno prilagodljivost in pešajočo, usihajočo moralno pokončnost in samozavest je prav in v redu, da je ljubljanska Drama Dolino neštetih radosti z vsemi njenimi slabostmi, ohlapnostmi in efemernostmi uprizorila. Ne nazadnje tudi zato, ker delo podarja nedvoumne teatralične možnosti. Ne da bi podrobneje ocenjeval uprizoritev, naj omenim le, da sta omenjene gledališke možnosti najbolj domiselno »izrabia« režiser France Jamnik in scenograf arh. Sveta Jovanović. VASJA PREDAN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.