Nadomestek za sodobno satiro
Vasja Predan, Delo, 6. 5. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
IX. Sterijino pozorje
Nadomestek za sodobno satiro
Drugi dan jugoslovanskih gledaliških iger je minil v znamenju stare in nove satire. Zgodilo se je tisto, kar se pri nas, kadar ima besedo satira, pogostoma dogaja: z odra je spregovoril klasik srbske satire Petar Kočić, o novi, sodobni, današnji satiri smo zgolj »debatirali«. Dopoldne so se namreč na javni tribuni Sterijinega pozorja zvrstili trije referenti: prvi (V. Petrić) je o satiri modroval, drugi (F. Hadžić) zdihoval, tretji (D. Djurković) pa ji je posvetil duhovito kozerijo. Če prištejem še nekaj diskutantov, ki so temo bolj ali manj spretno variirali, je izkupiček tak, da bi o njem in z njim pravi satirik lahko zaslužil čeden honorar: debata o satiri bi bila vredna le satiričnega komentarja. Ker žal sam ne sučem satiričnega peresa, prepuščam ta opravek tistim, ki to počno. Vem pa zagotovo, da je neprimerno bolj razumno dasiravno še tako težko satiro pisati kot o njej modrovati in teoretizirati. Nemara pove ta pripomba o dopoldanski razpravi več kot vsak nadaljnji komentar.
Dopoldanski abstraktni ekskurz v pokrajine satirične veščine je bil le gostobeseden in otožen uvod v razigrano večerno predstavo Kočićeve »Sudanije«, ki je je dal dramsko obliko znani slikar in karikaturist Zuko Djumhur, izvedlo pa jo je Narodno pozorište iz Sarajeva v režiji mladega režiserja Bore Draškovića ter scenografski in kostumski podobi dramatizatorja. »Sudanija« je po motivu podobna slovitemu »Jazbecu pred sodiščem«, le da je veliko bolj obsežna in njen junak ni samo David Štrbac, marveč kolektiv knežepoljskih jetnikov, ki v zaporu uprizore (gledališče v gledališču) razposajeno sojenje kot vajo za resnično razpravo, ki jih čaka. »Sudanija« je ostra satira na »švabsko sodnijo« v okupirani Bosni, polna ljudskega humorja, bistroumnosti, modrosti in junaškega odpora okupiranih bosenskih težakov in kmetov. Djumhur je bogat in slikovit Kočićev jezik prelil v enakovreden dialog in ustvaril učinkovito kolektivno dramsko satiro, ki ima dandanes poleg nekaterih še zmerom živih, četudi preredkih aluzij predvsem očarljivo gledališko vrednost. Posebno imenitna, likovno učinkovito izpeljana je scenografija za »Sudanijo«. Režiser Drašković je pokazal premalo občutka za uprizoritveni ritem in tudi premalo smisla za stilno doslednost predstave, a te slabosti je nadomestil s široko paleto drobnih idej in domislic, ki dajejo uprizoritvi nadih bistrega in bridkega, vizualno inventivnega, razposajenega in nazornega ljudskega spektakla. Junaki »Sudanije« so vsi nastopajoči igralci in teh ni malo. Sarajevski odrski oblikovalci so se predstavili kot močno izenačen ansambel, ki odseva oblikovalno moč kot celota. Le poredko zaslutiš vpliven igralski dar pri posamezniku (tak je na priliko Drakče Popović v vlogi Ignatija Vrebca), toliko bolj prepričevalen pa je vtis o moči kolektiva epizodistov. In prav vzajemni odrski čar, panorama malih partij, strnjenih v učinkovito oblikovalno skupnost, je tista vrednota, ki je novosadsko občinstvo ogrela in ki naposled uvršča uprizoritev na solidno umetniško raven.
Tako smo torej namesto sodobne satire gledali njeno starejšo klasično dramatizirano sestro. Ob tej resnici si nismo mogli kaj, da bi spet in spet ne ugotavljali, kako slabokrvna je podoba letošnjega repertoarja Sterijinih iger, točneje kako siromašna je izvirna dramska žetev minulega leta. Sicer pa, ko je že beseda o satiri: težko jo je ne pisati, še težje napisati.
VASJA PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Fadil Hadžić
- Archival material identifier
- 1964-05-2301-2400_2298