Pomlad v našem filmu
Z. Filipovič, Glas Gorenjske, 10. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Pomlad v našem filmu 3619
Še nedavno so prav tukaj ugotavljali (ob filmu Službeni položaj), da naš film ne gre v korak s časom oziroma z ostalimi kinematografijami. Po lanski Puli je bilo očitno, da je naša proizvodnja filmov kvantitetno in kvalitetno v krizi. To je pričal predvsem prvo nagrajeni Hadžičev Službeni položaj, ostali filmi pa so potemtakem še bolj siromašni. Toda v omenjenih člankih ni bilo zajetih nekaj važnih faktorjev, ki bodo lahko odločilno vplivali na jugoslovanski film v njegovem nadaljnem razvoju. Festival je pokazal predvsem prodor novih svežih moči z nekje drugačnimi ideološkimi pogledi, predvsem na najčestejšo temo - osvobodilno borbo. Za te mlajše ustvarjalce je revolucija že del zgodovine, ki jo je treba osvetliti z vseh strani, zlasti pa s tiste, ki je bila doslej zanemarjena. Upira se jim, da bi govorili s starih pozicij, vendar ne zaradi tega, ker bi imeli drugačne politične poglede, temveč iz želje po globlji resnici kot jo morejo izpričati samo udeleženci revolucije. Zato je prišlo včasih do čudnih tematskih obdelav n. pr. film M. Popoviča »Človek iz hrastovega gozda«.
Začelo se je pri Prometeju - Po starogrški mitologiji so ljudje nekoč živeli brez ognja, bogovi pa so ga poznali in seveda uporabljali. Našel se je junak po imenu Prometej, ki ga je bogovom ukradel z Olimpa in ga dal tudi ljudem. Za svoje dejanje pa so ga bogovi kaznovali tako, da je tičal vklenjen na skali in orel ga je živega kljuval.
Tudi režiser Vatroslav Mimica je pred kratkim s svojim filmom Prometej z otoka Viševice izročil jugoslovanski kinematografiji nekakšen ogenj, ki pa ni ukraden, zato V. Mimica za svoje dejanje tudi ni prejel kazni kot Prometej.
V Kranju sicer filma še nismo mogli videti, toda Ljubljančanom je že izpolnil filmsko platno ter tako vlil vere v letošnji filmski festival v Pulju. S svojo globoko človeško sodobno in samosvojo kreirano celovito izpovedjo se je že prijavil kot kandidat za zlato areno. Kot vsako umetniško delo pa je pri kritiki izzval polemike, vznemiril duhove in prisilil našega gledalca k premišljevanju.
Za naslov si je Mimičev film izbral ime mitološkega junaka, vendar njegov Prometej z mitom nima skoraj ničesar opraviti. Kot zvrst šteje med poetične ter obenem filozofske filmske drame in v tem smislu je samo logično nadaljevanje avtorjevega ustvarjalnega opusa.
Vatroslav Mimica je znano ime jug. kinematografiji. Sicer zdravnik in literarni kritik se je proslavil kot avtor risanega filma, kjer je postal eden naših najvidnejših mojstrov. Prometej z otoka Viševice tudi ni njegov debut, temveč je avtor napravil že nekaj uspelih del te vrste.
Njegov Prometej je antiklasičen, filmska struktura pa antidramska, vendar v vseh svojih rezultantah globoko pogojena z življenjem. V času, ko uvajamo rotacijo in ko na veliko govorimo (in veliko manj pišemo) o tistih, ki so našo revolucijo izkoristili in jo še izkoriščajo zase ter si znali (in še znajo) postlati raste Mimičev film v pravem odnosu, stvarnem pogledu, razkriti vse, kar v zavesti živi iz časov, ko so se oblikovali skromno zaverovani borci, največkrat polni idealizma in entuziazma, kaže aktiviste prav toliko zanesenjaške in romantično zaverovane, kot povezane z realnostjo.
Ne moremo pa mimo dejstva, da je minilo od revolucije 20 let in da se je oslabil kontakt s tem velikim časom. V družabno življenje stopa mlajši rod in to je očitno tudi v naši kinematografiji.
Ne trdim, da so dosežki mladih veliki, včasih sploh ne, toda zakaj bi se temu čudili? Mar je ustvarjalcu mogoče z enim ali dvema deloma izraziti vso svojo fiziognomijo? Posamezni filmi so lahko le jecljanje literarno in režijsko premalo izkušenih ustvarjalcev, a vendar lahko predstavljajo kamenček v bodoči zgradbi. Glavno je, da se pojavljajo vedno novi režiserji in da ni resnih ovir za njihove prve nastope. Videti je, da jih ni, saj so lani nastopili novinci pri vseh proizvodnih hišah. In zakaj bi zamerili starim, da recimo na puljski festival niso prišli z boljšimi filmi? Ali je mar res popustila njihova ustvarjalna potenca? Zdi se mi, da samo iz enega ali iz dveh slabih primerov ne smemo misliti kaj takega. Tako negativna sodba bi bila upravičena, v kolikor bi več let zaporedoma ne mogli ponoviti svojih prejšnjih uspehov, kot se trenutno dogaja Tanhoferju. Za kaj takega so kljub starostni oznaki še premladi.
O krizi po mojem ni mogoče govoriti, ker enoletni zaostanek ne pomeni veliko. Številčno močna zasedba novih režiserjev po drugi strani priča, da bo letos ob času Pule posnetih več filmov kot lani.
GLAS GORENJSKE
Mojco v filmu Srečno, Kekec je igrala Ljubljančanka Blanka Florjanc
Človek si kroji usodo sam!
Toda pri tem se režiser ne ustavi, ampak gre vse globlje in dalje. Prikazati hoče v preteklosti glavnega junaka, stari prometejski napor človeka, da se vzdigne nad stvarnost, nad naravo in jo s svojim hotenjem, razumom podredi sebi v izkoriščanje in življenje. Obenem pa želi prikazati veličino težnje k temu, da človek svojo usodo in svojo pot vodi sam. Toda to je nekaj popolnoma kontra fatalizmu Nietzcheja in ostalih idealističnih ideologov. Človeku ni nič usojeno, s svojo močjo in intelektom mora biti sam človeški gospodar in opravljalec.
Biti človek je težko
Vendar obenem njegov Prometej doživlja tudi tragiko svoje ljudskosti, zakaj biti človek očitno ni lahko, bolj z življenjem, človeško naravo in njeno pogojenostjo se ne dobiva s parolami in sploh ne z govoričenjem. Prava veličnost človeka nikoli in tudi tukaj ni v človekovih končnih rezultatih njegovega osebnega boja, temveč v boju samem, v njegovi nepremagljivosti, v boju zoper vse, kar zavira, zaustavlja njegovo dialektiko, pa naj so to mračne sile z Olimpa ali trdi dalmatinski kamen na otoku Viševica.
Človek - PROMETEJ
Mimica razvije cel lok prometejstva v svojem filmu. Najprej ko mladi Mate Bakula, glavni junak filma, po nekajčasnem brezuspešnem potapljanju do morskega dna v enem poskusu le uspe in na dlaneh se mu sveti morski pesek kot bi bil zlato. Po tem oživi mladeniča Prometeja, ki ga krivične družbeno razredne razmere, zaostalost področja in revščina ponesejo v NOB, kjer si s prijatelji v ognju in s krvjo (marsikdo s svojo) izbojuje svobodo torej nadaljnji boj.
Svoboda torej boj se nadaljuje Po vojni se Mate z vso močjo upre človeški sebičnosti. Nase vzame posledice revolucije, ker mu jih naloži življenje in se požene za luč na Viševici, za žarno svetlobo človečnosti, dokler ga okolje skoraj ne stre. Nazadnje spoznamo še Mateja, zrelega človeka, ki skoraj trudno stopa naprej; Mateja Bukalo, z razrahljanim zdravjem ter že s skoro zasenčenim horizontom človeških moči, pa še vedno nosi v sebi nekdanje prometejstvo kot veliko tragično dokazilo in vrednoto obstoja. Vendar je še vedno sposoben resnično in jasno pogledati nazaj in naprej in tako vidi, da se na Viševici že rojeva nov Prometej, bojevnik prihodnosti, kar je v tej prometejski afirmaciji življenja edini smisel razvoja. Zato mu nepatetično naroča: Vztrajati, iskati najvišjo vrednost vsega novega. Nagradimo torej ustvarjalno hrabrost s priznanjem, zaverovanost v resnico pa s spoštovanjem; gledalci pa, ko film pride, z obiskom pokažite vrednost in kvaliteto tega dela, ki je resnično vreden naše kinematografije.
Z. Filipovič
GLAS GORENJSKE 10.4.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- People
- Mladen Popović
- Archival material identifier
- 1965-04-3601-3700_3619