Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Dušan Pirjevec: Ivan Cankar in evropska literatura

Dimitrij Rupel, Mladina, 17. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
S KNJIŽNIH POLIC DUŠAN PIRJEVEC: IVAN CANKAR IN EVROPSKA LITERATURA Že ko zalistamo po prvih straneh Pirjevčeve knjige (Dušan Pirjevec Ivan Cankar in evropska literatura, Cankarjeva založba 1964, opremil Branko Simčič), nam mora biti jasno, da gre za totalno znanstveno delo. Totalno v smislu pronicljive in lucidne interpretacije odnosa med našo in evropsko literaturo, tistega odnosa, ki doslej nikdar v takšni meri raziskan lebdi v naših predstavah meglen in brezobličen. To je delo, ki je totalno tudi v smeri sistema, metode, stila. Kajti to ni suhoparna didaktika ali nadčloveško seciranje in zapisovanje dejstev, je živo, prizadeto, do kraja logično, pa vendar širokopotezno pisana knjiga, prežeta s polemičnim podtonom in osebnim dojemom. Kot avtor sam pojasnjuje v uvodu, že sam naslov naravnava razmišljanje v tri različne smeri. Prva smer vodi iz Evrope do Ivana Cankarja, pot, ki prikazuje vpliv splošno evropskih literarnih in idejnih izhodišč na kraje, kjer domuje slovenska Moderna. Druga smer primerja elemente evropskega simbolizma in dekadence z elementi, prisotnimi v Cankarjevih delih. Pojasnjuje nastanek Cankarjevega prepričanja in kaže na njegovo poreklo v francoski, nemški in avstrijski atmosferi, ki je v letih pisateljevega intenzivnega ustvarjanja in njegovega študija na Dunaju obdajala vse literarno snovanje, ki je hotelo v korak s časom in je v dotedanji naturalistični praksi videlo brezizhodno statiko. Tretji del knjige je posvečen selekcijskemu načelu, ki se mu je zavedno in podzavedno podrejal Cankar, ko je v svojem ustvarjanju izbiral evropske, tedaj že splošno prisotne prvine. Ob takšni ugotovitvi (kako je razporejena snov in katero je jedro okoli katerega se ostri notranja Pirjevčeva polemika), bi se nam morda zdelo umestno vprašati, zakaj sploh takšen pristop, zakaj sploh vzporejanje. Dejstvo, da proglasimo Evropo za izvir Cankarjeve modrosti, nam kaj lahko zbriše vse naše idilične predstave o velikem slovenskem pisatelju, o njegovi samoniklosti, o slovenstvu sploh. Kako naj bomo ponosni na literaturo, za katero pravimo, da je produkt neke druge atmosfere, da se je porodila v neki drugi glavi. Ali ne bi bilo prijetneje ostati na domačih tleh, pognojenih z zdravimi domačimi mislimi, iskati Cankarjevih vrednot pri nas doma? Zdi se, da je takšen pomislek prej dokaz ozkega obzorja, kot pa princip, ki bi mogel in ki še kje more biti vodilo literarnemu raziskovanju. V številnih citatih, primerjavah, zastavljenih vprašanjih, konkretnih dejstvih iz Cankarjeve življenjske in ustvarjalne prakse nam iz Pirjevčevega pripovedovanja zazveni človeški, goli Cankar, rešen vseh mitizacij in nasilnih aplikacij. Cankar, ki stoji pred nami, ko smo prebrali knjigo, je duh, ki koleba, duh, ki je poln protislovij, duh, ki mu ni za slave možganskega trusta, temveč človek, ki se iz notranjih in v okolju bivajočih labirintov rešuje z ustvarjalnostjo. In po vsem tem nam zbledi, nam postane nasilno in odveč vprašanje, ali je Cankar originalen. Kajti Cankar ne bi nikdar ničesar ne privzel ali se navzel kakega nazora, če ne bi to bila njegova spontana notranja terjatev. Dr. Dušan Pirjevec je, zvest svojemu »komparativnemu« prepričanju, v slovensko raziskovalno dejavnost vnesel mnogo novega. Vse njegove navedbe izvirajo iz neizmernega gradiva, iz materialov od francoskih simbolistov in dekadentov Beaude­laira, Verlaina, Rimbauda, Mallarméja, Huysmana, Moréasa, nemških in avstrijskih simbolistov Stefana Georgeja in Hermanna Bahra, vplivov iz Skandinavije do nadrobne razčlembe Cankarjeve lektire (Bahr, Nietzsche, Maeterlinck in drugi). Skoraj edinstven je Pirjevec v filozofskem skeletu, Cankarjevo idejno izhodišče je bilo namreč doslej največkrat obravnavano z zgolj prakti­cističnih stališč, višek pa predstavlja minuciozna razčlemba poetičnih elementov pri Cankarju in njih izmenična raba pri Cankarju in katerem od sodobnikov. Brez dvoma predstavlja delo Ivan Cankar in evropska literatura zmagoslavje primerjalne metode v slovenski literarnozgodovinski publicistiki in torej spodbuda vsem nadaljnjim prizadevanjem, naj potekajo v takšni meri. DIMITRIJ RUPEL

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.