Sto in eno leto kranjskih gledališč
Božo Šprajc, Glas Gorenjske, 10. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Sto in eno leto kranjskih gledališč
Sledilo je obdobje treh povojnih let. V tem obdobju so se vršile predstave v pravem pomenu besede. Kranjski dijaki so uprizorili Cankar — Kralj na Betajnovi, Finžgar — Divji lovec, Milčinski — Cigani, Tolstoj — Moč, Gogolj — Revizor. Zgodilo se je celo to, da so na tem odru uprizorili tudi izvirno delo Gustava Strniše »Detektiv«. Izredno zanimiva ter pohvalna je ta gesta tedanjih igralcev, saj vemo, da se izvirnih domačih del tudi današnji odri, pa naj bodo le amaterski, branijo. Vendar je treba omeniti, da to le ni bil tisti Ljudski oder izpred vojnih let, kajti pri njem so sodelovale tudi igralke Čitalnice, pa tudi člani čitalnice oziroma igralci, ki so se vrnili iz vojne, ali pa sploh niso bili vpoklicani. Prav zaradi tega je med igralci prišlo do izredno zanimive misli. Čitalnica ter Ljudski oder naj bi se združila. Vendar je vse skupaj ostalo le pri nekaj srečanjih (sestankih), tako da ta ideja ni bila izvedena. Lahko pa si mislimo, da bi bila taka združitev v tedanji dobi, ko je gledališko življenje v Kranju pričelo zopet dihati s pravo močjo, zares velikega pomena za ves tedanji gledališki živelj v Kranju.
Tako se je torej postavilo na svoje noge tudi društvo, ki je nastalo zaradi političnih nasprotij v začetku tega stoletja. Ljudski oder tega izobraževalno zabavnega društva je odigral v zgodovini kranjskih gledališč pomembno vlogo. Po prvi svetovni vojni pa je začelo z uprizoritvami gledaliških del tudi Sokolsko društvo v Stražišču, za katerega nekateri celo trdijo, da je bil v dobi, ko so se okoli tega odra zbrali nekateri pomembni možje, najboljše kranjsko gledališče.
Živeli so za gledališče
Poklicnega gledališča Kranj ni pred vojno nikoli imel. Toda v Kranju so živeli ljudje, ki so imeli take kvalitete, da lahko mirno rečemo, da bi jih marsikatero poklicno gledališče rado sprejelo. Živeli so za odrske deske, ljubili so jih. Nekateri, še živeči Kranjčani še danes vedo povedati o predstavah, ki so jih v tedanjem času gledali na odru Narodne čitalnice ali pa na Ljudskem odru, v prostorih ljudskega doma. Gledališko življenje pa se je še veliko bolj razmahnilo takrat, ko so v dvorane, kjer so igrali navdušeni amaterji, prišle tudi široke množice.
Če sem morda v prejšnjih izjavanjih zanikal to, da je bila edino Čitalnica v Kranju tista, ki je pred drugo svetovno vojno imela primat v gledališkem življenju Kranja, pa kljub temu lahko tudi trdim, da je v vsem njenem delovanju tudi polno majhnih in večjih dogodkov, ki jih je prav tako treba omeniti.
Kako zelo so bili tedanji ljudje navdušeni za delo v gledališču nam potrjuje dejstvo, da je oder Narodne čitalnice že v 1887 organiziral gledališko šolo. Za mesto Kranj, ki je tedaj imelo le okoli 3000 prebivalcev, je bil to edinstven dogodek. Res, da so se te gledališke šole udeležili le »meščani«, to se pravi tedanje meščanstvo, ki pa se je, kot sem že povedal, bistveno razlikovalo od preprostih ljudi, vendar je ta šola kljub temu dosegla svoj namen. Bila je nekaka osnova za vse nadaljnje delo. Do takrat so amaterji več ali manj gledali samo na to, da so bile gledališke predstave, po tem dogodku, pa je delo potekalo veliko bolj na umetniški osnovi. Iskal sem zapiske o tem dogodku, vendar so tako skopi, da se kaj več kot to, ne bi dalo povedati. Znano je le, da je to šolo vodil prof. Ivan Franke, ki je bil v letih pred prvo svetovno vojno pravzaprav gledališki duh vsega tedanjega gledališkega življenja. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki mu življenje pomeni gledališče in obratno. Bil je režiser večine predstav v tisti dobi, snoval je scene, risal kulise ter zagrinjala, skratka, bil je steber vsega gledališkega dela. V povojnih letih pa je vse do zgraditve narodnega doma (sedanjega delavskega doma) delo na odru Narodne čitalnice nekako zamrlo. Ni bilo več tiste prave navdušenosti. Tudi prof. Ivan Franke je odšel iz Kranja. Ivan Fugina, ki je edini gledališki kronist v Kranju, pa je v posebni izdaji brošure o delovanju odra v tistem času takole dejal: »Kljub velikemu napredku, kljub marljivemu sodelovanju sodelujočih, se delo ni razvijalo tako kot bi bilo želeti. Vzrok temu so bili v početku neprimerni prostori. Dvorana pri P. Mayerju ni več odgovarjala. (Resnici na ljubo bodi povedano, da je pri večini predstav še ta bila prevelika.) Kranjski napredni meščani niso pokazali razumevanja do dramatike. Kmet in delavec pa nista prestopila praga. (Prepričan pa sem, da sta si prav ta dva človeka gledališča najbolj želela. Saj je bilo pravzaprav gledališče edino, ki jima je lahko nudilo kulturno hrano. Opomba p.) Še manj je odgovarjal oder. Nobeno večje delo se ni dalo uprizoriti ... Gledališki oder se je preselil iz tesnih prostorov v nove...
Dramatična šola
Čitalničarji so torej končno po šestdesetih letih dela dobili svoje prostore. Delo v njih pa je zaživelo veliko bolj kot prej. Že leto po vselitvi v nove prostore pa je Sokolski oder v Stražišču skupno z narodno čitalnico organiziral novo dramatično (tako so jo nazvali op. p.) šolo. Vodil jo je prof. O. Sest. V pogovoru z nekaterimi starejšimi ljudmi, ki so že takrat sodelovali pri Čitalnici, pa lahko dognal, da ta šola še zdaleč ni imela tako velikega uspeha kot prva. Res je, da je bilo članov šole na začetku veliko, vendar je v končni fazi ostalo le še nekaj najbolj navdušenih članov. Glavni namen pa ni bil dosežen. Naraščaja, to se pravi novih mladih ljudi, ki bi zamenjali starejše, ta šola ni dala. Tako je vse delo še vedno slonelo na nekaterih posameznikih, ki so kljub temu že dali dobre ter kvalitetne predstave. Najbolj važno pa je to, in tega ne gre zanikati tem ljudem, da so v dvorano Narodnega doma že prihajali, tako kot na predstave Ljudskega odra, preprosti ljudje.
Božo ŠPRAJC
(nadaljevanje prihodnjič)
This article has not been reviewed yet.
- People
- Božo Šprajc Osip Šest Gustav Strniša
- Productions
- KRALJ NA BETAJNOVI, Bor, 1944 REVIZOR, Borštnik, 1887 DIVJI LOVEC, Verovšek, 1902 MOČ TEME, Dobrovolný, 1905 CIGANI, Šest, 1940
- Archival material identifier
- 1965-04-3601-3700_3756