Jubilejno Pozorje
Vasja Predan, Delo, 17. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Jubilejno Pozorje
Pred X. jugoslovanskimi gledališkimi igrami v Novem Sadu
Jugoslovanske gledališke igre, ki nosijo ime velikega srbskega komediografa Jovana Sterije Popovića, bodo danes desetič razgrnile odrski zastor in Novi sad, prijazna vojvodinska metropola ob Donavi, bo desetič podarila zvrhano naročje gostoljubja jugoslovanskim gledališkim umetnikom, kritikom, časnikarjem, domačim in tujim gostom. Kot vsako leto bodo v mestnem središču zaplapolali prapori z imeni sodelujočih teatrov, zagorel bo festivalski ogenj in v dvorano Srbskega narodnega gledališča se bodo večer za večerom zgrinjali radovedni in po malem že razvajeni gledališki obiskovalci Novega Sada in okoliških krajev. Čeprav torej ta jugoslovanska gledališka institucija že slavi svoj prvi jubilej, ki bodo ob njem morali umolkniti vsi na srečo neštevilni skeptiki, nemara malokdo vé, da se je ideja jugoslovanskih gledaliških iger rodila v Sloveniji, med prizadevno četico gledaliških navdušencev, ki jih je v celjskem gledališču leta 1955 vodil L. Filipič. Tega po krivem pozabljenega podatka ne navajam zavoljo tega, da bi tisti četici zapel hosano, čeprav bi jo bila takrat resnično zaslužila. A bilo bi znamenje sramežljive skromnosti, če bi ta podatek zamolčali. Ker torej jugoslovanske gledališke igre slave svoj jubilej, se mi je zdelo samoumevno, da ob tej priložnosti opomnim tudi na njihove spodbudnike, ki so se morali žal umakniti širokogrudnejšim izvedbenim možnostim. Celjski »Start« in novosadski sprejem jugoslovanske gledališke »štafete« sta pripeljala do letošnjega jubileja in zanj gre priznanje tistim jugoslovanskim teatrom, ki so z odgovornostjo, s srcem in z umetniško voljo stlakovali to za zdaj sicer še skromno, a zato vsekakor pomembno jugoslovansko gledališko tradicijo, premagujoč nevšečnosti in odpore, ki se v naši večnacionalni strukturi neogibno porajajo; in gre priznanje Novemu Sadu ter vsem tistim marljivim, nevidnim in skritim dejavnikom, ki iz leta v leto omogočajo to ugledno manifestacijo jugoslovanske gledališke omike.
Delež slovenskih teatrov na jugoslovanskih gledaliških igrah sodi brez pomislekov med najbolj izrazite, kar jih je včlenjenih v doslejšnje izročilo Sterijininega pozorja. Slovenska odrska omika je v Novem Sadu postala pojem izredne profesionalne odgovornosti in vrhunske umetniške zmogljivosti. Pogostoma so predstave slovenskih gledališč bile ocenjene kot zgledne: na devetih igrah je ljubljanska Drama trikrat prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti, kar se je posrečilo samo še Jugoslovanskemu dramskemu gledališču iz Beograda, med petimi nagrajenimi besedili sta Antigona Dominika Smoleta in Mahničeva odrska adaptacija Večer v čitalnici, od režiserjev je dobil priznanje Slavko Jan, med scenografi Niko Matul, Drago Tršar in Janez Lenassi, med dvainštiridesetimi nagrajenimi igralci so V. Juvanova, M. Šaričeva, S. Severjeva, pokojni Stane Potokar, S. Sever, J. Souček, L. Rozman, R. Kosmač in še drugi, ki so prejeli tudi nekatera posebna priznanja. A še bolj kot oficialna priznanja pričajo o visoki vrednosti slovenske gledališke kulture na jugoslovanskih gledaliških igrah v Novem Sadu številna kritična mnenja jugoslovanskih in tujih gledaliških strokovnjakov, zgodovinarjev. V teh mnenjih, ki so bila vse prej ko kurtoazna, je bilo nemalokrat zapisano, da nobeno jugoslovansko gledališče ne premore tako ubranega umetniškega zbora in takšne poklicne studioznosti, kot jo izpričuje ljubljanska Drama.
Skorajda odveč se mi zdi poudarjati, da so Sterijine igre dandanes ustanova, ki si brez nje ni mogoče več zamisliti našega gledališkega življenja ne sodobne jugoslovanske izvirne dramske literature. Če verjamemo avtorjem, ki so še pred desetletjem tožili, kako zapostavljeno je njihovo delo, in tistim poznavalcem, ki so zatrjevali, da so se dramaturgi in ravnatelji otepali novih izvirnih del kot nepotrebnega, nezanimivega in nekakovostnega bremena, tedaj velja opomniti, da je Pozorje te nesporazume vsaj zadovoljivo razrešilo in položaj razčistilo. V minulem desetletju se je v Novem Sadu in v številnih mestih jugoslovanskih poklicnih gledališč, ki so s svojimi uprizoritvami konkurirala za sodelovanje na jugoslovanskih gledaliških igrah, zvrstilo nekaj sto (žal, nimam pri roki natančnih podatkov) odrskih predstav domačih avtorjev in če jih je v »finale« prišla komaj tretjina, ne gre onim, ki so uresničevali to raznoliko umetniško strukturo, nič manjše priznanje. To seveda še ne pomeni, da je vse tisto, kar je bilo v posameznih letih izbrano za zaključni del iger, bilo glede na literarne in odrske kvalitete tudi enkratno ali neponovljivo. Slepili bi sebe in gledališko tujino, ki spričo prizadevnosti in kontinuitete Sterijinega pozorja postaja bolj in bolj radovedna za novosadske gledališke dogodke, če ne bi priznali, da so jugoslovanske gledališke igre morale prehoditi tudi stezo ovinkov, da so doživljale krize in oseke, tako da se to v umetniškem stvariteljstvu tudi veliko bolj koherentnih organizmov pogostoma dogaja. A nobenega dvoma ni, da je Sterijino pozorje postalo in do današnjih dni ostalo radoživ animator jugoslovanske gledališke omike, »protagonist naše avtentične odrske besede, našega dramskega ustvarjanja, razstava do- gnanj in uspehov, tribuna gledaliških tém in poti...« (P. Budak). Nemara tudi ne gre prezreti, da je prav Pozorje ponekod zelo odločilno vplivalo na repertoarno politiko gledališč in okrepilo že močno ohlapno zaupanje publike in kritike v izvirno dramsko tvornost.
Vse te laskave ocene so nam vsem, ki gledališče spoštujemo, ga imamo radi in prav zato od njega veliko terjamo, v zadoščenje in nacionalni ponos, to pa nas vse skupaj hkrati zavezuje, da ostajamo kar najbolj nepopustljivo kritični pri presoji svojega dela. Tako kot v minulih devetih letih bo slovenska gledališka omika na jugoslovanskih gledaliških igrah lahko tudi poslej zmagovala edinole s kvaliteto in z vsestransko idejno in umetniško zavzetostjo, zgolj s kvaliteto in zavzetostjo bodo slovenska gledališča (skupaj z drugimi jugoslovanskimi teatri) osmišljala nadaljnjo upravičenost in obstoj Sterijinih iger v Novem Sadu.
VASJA PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Nagrade Festivali
- People
- Dominik Smole Lojze Rozman Jurij Souček Niko Matul Mirko Mahnič Slavko Sever Slavko Jan Janez Lenassi Lojze Filipič Pero Budak Jovan Sterija Popović Mihaela Šarič Drago Tršar Vida Juvan Rudi Kosmač Stane Potokar
- Producers
- SNG Drama Ljubljana SLG Celje
- Archival material identifier
- 1965-04-3601-3700_3785