Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Dramatizirani Franz Kafka

Andrej Inkret, Tribuna, 14. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
DRAMATIZIRANI FRANZ KAFKA Kljub temu, da vzbujata avtorja pričujoče dramatizacije, André Gide in Jean-Louis Barrault, tako s slovstvene kot z gledališke strani nedvomno spoštovanje, mislim, da sta v primeru Franza Kafke in njegovega Procesa v gledališki varianti mahnila mimo. Albert Camus je v Sizifovem mitu dovolj neizpodbitno zarisal nekatere Kafkove literarne posebnosti. Mislim, da je v njegovem odstavku kljub temu, da ga citiram iz gledališkega lista prisoten tudi dokaz za Kafkovo nemogočnost na odru: »Včasih se znajdemo pred možnostjo dvojne interpretacije, iz katere se rodi potreba po dvakratnem branju. To je bil tudi avtorjev namen. Toda bilo bi napak, če bi si pri Kafki hoteli razložiti vse v podrobnostih. Simbol je vedno v tem, kar je splošnega, in naj bo njegov izraz še tako natančen, ponazarja umetnik z njim lahko samo gibanje: dobesednosti ni. Sicer pa ni nič težje razumljivega kot simbolično literarno delo. Simbol gre vedno dlje kot tisti, ki ga uporablja, in avtorja v resnici pripravi do tega, da izrazi več, kot je v njegovi zavesti. Če hočemo prodreti vanj, je torej najbolje, da ga ne izzovemo, da se lotevamo literarnega dela z nepripravljenim duhom in da ne iščemo njegovih skrivnih tokov. Posebno pri Kafki je pošteno, da privolimo v njegovo igro, da se približamo drami po poti dozdevnosti in romanu po poti oblike.« Iz tega sledi tudi vse ostalo: da gledališče — že po svoji osnovni fakturi — mora razložiti vse v podrobnostih, sicer je to slabo gledališče; da je nujno naravnano v razčlenjevanje in realno inkarniranje simbolov, prisotnih v literarnem delu, da se torej mora odločiti za eno samo interpretacijo (če jih že literarna predloga ponuja ali v Kafkovem primeru kar predpisuje več) in ta se skriva v režijski in igravski zasnovi ter izpeljavi, ki je vedno samo ena; da se torej res ne more lotiti literarnega dela z nepripravljenim duhom in ne more privoliti v njegovo igro, ampak je prisiljeno ves čas trdo postavljati stvari na svoje mesto. Ker gledališče že delj časa — odkar se je spet vrnilo k tekstu kot interpretacijski osnovi — ni več comedia dell arte, torej neposredna svoboda asociacij in improvizacij brez odrejenega literarnega diktata, je nujno, da svojo vizijo zasnuje v mejah mogočega. V mejah teksta. Uresničiti pa more le eno njegovih možnosti. Najaktualnejšo, najbolj živo in najbolj prisotno v času in prostoru, kjer se dvigne zavesa. Dramatika sicer že po svojem izvoru pristaja na več svojih možnosti, na potrebo enega samega gledališkega akcenta in enega leit-motiva. Če pa gre za dramatizacijo romana in še posebej Kafkovega romana, ki ima večsmernost pomenov in simbolov v svojem bistvu in za pogoj, je jasno, da je mimo nasilja nad njim nemogoče. To seveda ni nasilje nad abstraktnimi avtorjevimi nameni, ampak nad njegovo stvarno materijo, ki se ji pravi roman in ne gledališče. Gledališče je lahko nekaj drugega. V vsakem primeru pa je ob Kafki manj od Kafke. Če dopuščamo v isti dramatiki različne interpretacije in če poskusimo zanemariti zgornje nikakor ne nebistveno nasilje spremembe in redukcije, se moramo ozreti po preostalem rezultatu. Ta nas lahko tudi demantira. Na to je treba računati. Namreč: če je tisti ostanek, ki je v dramatizaciji in predstavi ostal od Kafke, le toliko vznemirjajoč in resničen, da bi amputacijo mogel pretehtati. To pa je zadnja karta, ne glede na to, da jo držita v rokah tako cenjeni imeni kot sta Gide in Barrault. Hkrati pa je to že področje predstave, ki jo je v ljubljanski Drami zrežirala Balbina Baranovičeva, opremila s sceno in kostumi Marija Vogelnikova, z glasbo pa Igor Štuhec. Predstava je bila hkrati blizu abstraktni melodrami in tistemu sumljivo negledališkemu tipu »realističnega« gledališča, ki smo ga letos videli v vsej njegovi bombastiki ponarejenega sceničnega vrveža pri Pomladi 71. Balbina Baranovičeva je pokazala vse svoje režijske sposobnosti od smisla za špektakularne množične scene do režije racionalnih monologov, od naturalističnega miljeja do ekspresionistične zvočne opreme in vse so bile strpane v dve uri in pol brez slehernega občutka za ekonomiko, pravšnjo potenco, in učinkovito razmerje dolgočasno in diletantsko. Razen izredne tehnične zapletenosti vsega tega nepotrebnega in duhamornega dvigovanja in spuščanja naivno živopisne scene, ki je bila brez sicer tako potrebnega smisla za dinamično in ekonomično razčlenjen prostor in v glavnem ena sama samozadovoljna dekoracija, vse kaže, naša režiserka ni imela kaj več povedati. Ostalo — in to je vsa vsebina! — je bilo očitno za povrh. Nemogoče je namreč razumeti, kako je mogel biti Josef K. Danila Benedičiča resnična vloga v tekstu tako brez vsakega posluha za logiko in brez vsake opaznejše vednosti o svoji figuri. Josef K. v Gide & Barraultovi verziji vendar ni tako zapletena vloga. Tu pa smo bili priča čisto preprostemu dejstvu, da ni šlo za občutenje vloge in za igro, ampak za govorjenje teksta. Tekst pa si je mogoče tudi samo prebrati; učinek bi bil isti. Tudi v dramatizaciji Procesa, ki smo jo gledali, v tej neprekomplicirani sliki na smrt obsojene človeške usode, ki razen nedolžnosti in iz nje izvirajoče brezmadežne žrtve v Josefu K. nima pomembnejših dimenzij, v iracionalni oblastni sili pa, ki terja njegovo smrt, prav tako ne, saj ostaja ves čas mitična in nedoumljiva, tudi tu gre vendarle za prečiščeno in jasno izpovedno prizadevanje (fašistični in stalinistični totalitarizmi!), ne pa za mrakotno in vsebinsko nedoločljivo opereto, kakršna je bila v naši predstavi. Vse skupaj je postalo do absurda naivno. Če zdaj pomislimo še na to, da pomeni enostavni klavski odnos mitičnih rabljev do brezmočne žrtve, kakor ga razodeva dramatizacija, hudo redukcijo Kafkovih odnosov v Procesu, saj v resnici ne gre za kaj mnogo več, je jasno, da je ljubljanska predstava še za ped globlje, saj ni ujela niti splošne atmosfere groze žrtve pred rablji, kaj šele katero njenih posebnejših nians. Resnica Franza Kafke ostane nerazumljiva, njegovo bistvo nepojasnjeno. Ne gre nam, da bi tu podajali katero novo interpretacijo Procesa. Treba je le zanikati vrednost redukcije, spoznati, da ne gre niti za žrtev, niti za rablje. Obe strani odnošaja posameznik in svet sta absurdni. Prva zato, ker se podreja absurdni zakonitosti druge in ker razen začudenja in groze, ki obupa in bi se zadelj tujinstva in odsotnosti resničnega človeškega odnosa bržkone že sama zatekla v samomor, svet pa je do dna alieniran, nedoumljiv in se potrjuje v nasilju. Milosti ni, meritornega sodnika tudi ne. Tudi zbežati se ne da. Samo spoznavati, brez možnosti, da bi se spoznanje realiziralo. Gre za diagnozo groze, ki je več od strahu pred smrtjo. Groza je izraz praznine, lebdenja, spoznanje nesposobnosti za bivanje, ki je, če je, eno samo neprenehno upiranje. Smrt je rešitev. Ni treba pokazati poti. Diagnoza sama je dovolj, saj prežema tisto ubogo človeško življenje brezimnega Josefa v polni celoti ga absurdno tragičnega prestavlja v zgodovino. Če pa diagnoza ne gre do dna in do krivde, do groze in tragičnosti in če Josefa K. sama ne postavi pred zid, ker tako mora biti in ker se zidu prebiti ne da, ampak ostane pri melodrami — potem tudi zadnja karta ne glede na to, da sta jo držali v rokah tako cenjeni imeni kot sta Gide in Barrault, ničesar ne opravi. Naša režiserka pa je naredila toliko, kolikor je znala. Več res ni mogla. Andrej Inkret

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.