Za konec iger: razočaranje
Vasja Predan, Delo, 15. 5. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Za konec iger: razočaranje
»Slava Šenoič in »Ljubica« na IX. Sterijinem pozorju
OD NAŠEGA POROČEVALCA
NOVI SAD, 14. maja. (Po telefonu). Pregovor »Konec dober — vse dobro« je letošnjemu Sterijinemu pozorju pokazal roge: predstava, ki smo od nje po odmevih veliko pričakovali, saj so jo tako zagrebški kot beograjski kritiki kovali domala v zvezde, je bila neprijazen demanti vseh panegirikov in superlativov. Gre za »izvorni satirički igrokaz« Augusta Šenoe »Ljubica« v izvedbi Hrvatskega narodnega gledališča iz Zagreba in za prolog »Slava Šenoi«, ki ga je iz različnih tekstov hrvaškega klasika spisal in za oder priredil Pavao Cindrić.
»Ljubica« je eno tistih dramskih besedil, ki na odrskih deskah ne za avtorjevega življenja ne kdaj kasneje ne morejo polnovredno gledališko zaživeti. Igra, ki nosi pretenciozni podnaslov satira, je v bistvu docela konvencionalna in neizvirna varianta tistih komedij, ki jih poganja bolj ali manj dovtipna naivna intriga in komična situacija, v kateri ostarela, petična devica kuje načrte za poroko z mladim, na pogled naivnim pesnikom, svojim podnajemnikom. V stilu konfekcionarne komediografije 19. stoletja in z obveznim moralnim poukom jo ob koncu kajpada skupi vročekrvna in skopuška petičnica.
Tej stereotipni igri je Cindrić napisal prolog, v katerem je v čitalniški maniri prirejena slovesnost ob jubileju avtorja Augusta Šenoe in slavljenec se v narodobudnem in prosvetljenskem govoru svojim častilcem ob koncu kar najbolj lepobesedno zahvali. To je vse.
Gre torej za eno izmed inačic uprizoritve, ki se je vzorovala po Mahničevi »Večer v čitalnici« Mestnega gledališča v Ljubljani in ki je doživela že nekaj podobnih variant. A slovenski ključ za oživljanje stare dramatike ni bil zgolj izvirna ideja. Bil je v gledališkem smislu docela samosvoja, z ljubeznivo ironično okrašena polnokrvna teatrska interpretacija. »Ljubica« je bila daleč od svojega vzora: prolog in komedija sta bila nasiloma zlepljena v umetno gledališko in tekstovno neorgansko celoto in ohranjata vrednost le kot nadaljevanje nečesa že znanega in kot ljubeznivo oživljanje pozabljenih dramskih pričevanj. Cindrić je v prologu pokazal največ domiselnosti z govorom Augusta Šenoe: vanj je namreč iz pisateljevih gledaliških kritik in feljtonov vključil vrsto kritičnih pomislekov glede na domačo dramatiko, gledališko občinstvo in kulturno podobo življenja sploh. Poglavitni čar teh starih patiniranih stavkov in misli so bila spoznanja, ki so še dandanes po svoje aktualna. Sicer pa je kompozicija Cindrićevega prologa bila neprimerno manj pristna od okvira, ki ga je imel ljubljanski »Večer v čitalnici«.
Režiser Božidar Violić predstave še zdaleč ni tako dosledno stiliziral in ironiziral, kot je to storil Mahnič, in zato je bila celota brez tistega očarljivega, prisrčno posmehljivega nadiha, ki takim poskusom daje ustrezno pristnost in ljubkost. V zelo slikoviti scenografiji in stilno čisti, barvno bogati in domiselni kostumografiji Zlatka Boureka smo videli močno razglašeno, igralsko docela neizrazito predstavo. Po zatrjevanju tistih, ki so isto uprizoritev gledali na premieri v Zagrebu in ob gostovanju v Beogradu, je skoraj popolnoma nepojmljivo, kako je mogoče, da se je njena podoba v Novem Sadu tako bistveno spremenila, osušila in razglasila. Avditorij je poskušal sicer kar najvztrajneje dobiti stik z dogajanjem na odru, a ves napor gledalcev in še v večji meri vseh nastopajočih je bil zaman: uprizoritev je izzvenela v prazno.
Od igralcev so samo trije pokazali vsaj solidno odrsko znanje: Ervina Dragman v naslovni vlogi, Relja Bašić kot Ljubo Biberović in deloma še Ivka Dabetić kot Ljubičina sobarica. In še ti trije so v želji, da bi vsaj narahlo razživili in ogreli avditorij, pretiravali in s pretiravanjem močno okrnili celovitost svojih likov.
Zadnji večer jugoslovanskih gledaliških iger je tedaj prinesel razočaranje. A navkljub temu moram pregovor, ki sem ga bil navedel v začetku, kadar gre za minulo pozorje kot celoto, ovreči: še zmeraj namreč velja in se bo nemara še ponavljala ugotovitev, da je letošnje pozorje v programsko repertoarnem pogledu bržkone najmanj izrazito in najbolj anemično med vsemi dosedanjimi, saj nas ni seznanilo z nobenim vsaj za silo zanimivim ali kakovostnim novim dramskim besedilom; zato pa je toliko bolj prijazna njegova gledališko kreativna podoba. To velja za režijske, igralske, scenografske in kostumografske dosežke. In prav ta resnica je tista spodbuda, ki bodo zavoljo nje letošnje IX. jugoslovanske gledališke igre v Novem Sadu ostale v trdnem spominu vsem, ki smo jih spremljali.
VASJA PREDAN
15. v. 64. DELO
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Mirko Mahnič Zlatko Bourek
- Archival material identifier
- 1964-05-2301-2400_2308