Poudarek na satiri
Borut Trekman, Ljubljanski dnevnik, 30. 3. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
FESTIVAL MALIH ODROV V SARAJEVU
Poudarek na satiri
Letošnji festival je v primerjavi z lanskim usmerjen v čisto drugo smer: medtem ko je bil lani poudarek na domačih dramskih tekstih, ki naj bi malim odrom nudili možnosti za še večje uveljavljanje komornih izraznih sredstev, se je letos bolj osredotočil na stimulacijo jugoslovanske sodobne satire. Če uporabim številke kot najzgovornejši dokaz: od 11 festivalskih večerov jih je kar 5 posvečenih kabaretskim in satiričnim večerom. S to gledališko zvrstjo se bodo predstavili med drugimi tudi letošnji gostje festivala, češko gledališče Večernje Brno. Opredeliti se bo mogoče za ali zoper to usmeritev festivala šele ob koncu, vendar se mi zdaj zdi, da to, kar smo videli doslej, ne govori preveč v prid tej orientaciji. Od dveh večerov satire je bil eden izven konkurence; izvajalo ga je amatersko mladinsko gledališče Dabov iz Beograda in v njem so bile pod naslovom »Opica, kako ponosno to zveni« zbrane parodije na nekatere dogodke iz beograjskega življenja. O kvaliteti ne bi izgubljal besed. Nekoliko drugače je z »Budilko« V. Bulatovića-Viba, spretno zmontiranim celovečernim izborom iz njegovega humoristično-satiričnega opusa. Izvajalci, Komorni oder zagrebškega študentskega centra, so bili to pot profesionalci, zbrani iz vseh treh zagrebških gledališč. V domiselni režiji N. Petrovića so nas 3 igralke in 3 igralci prisrčno zabavali skoraj 2 uri (med njimi se je s svojo virtuozno igro izdvojil Relija Bašić, s svojim šarmom pa Sandra Langerholz). To pa je bilo tudi vse.
Doslej gledališko najpomembnejši večer pa je bil sinočni nastop Eksperimentalnega gledališča iz Ljubljane in Dramskega studia RTV Zagreb, ki sta se predstavila z dvema tekstoma Samuela Becketta, z dramo »O, lepi dnevi« in s »Poslednjim trakom«. Kombinacija je bila zelo posrečena, kajti obe deli sta neke vrste bilanca človeškega življenja, poleg tega pa sta tudi po izvedbi kvalitetno skoraj enakovredni. V »Lepih dnevih« je navdušila publiko Štefka Drolčeva s svojo enkratno interpretacijo Winie (bo verjetno s to vlogo med kandidati za nagrado), medtem ko je v zagrebški predstavi briljiral Sven Lasta kot stari veleindustrijalec Fapp. Vendar se mi zdi najpomembnejši uspeh tega večera, da je publika kljub govoricam o tem, da je Beckett ekskluzivni avtor, dostopen samo gledališko izobraženim ljudem, našla pristen kontakt z obema dramama in je celo slovenski uprizoritvi kljub delnemu nerazumevanju jezika in s tem tudi drame same zelo intenzivno sledila. No, razumljivo je, da je to tudi posledica sijajnih igralskih kreacij.
BORUT TREKMAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Festivali
- Producers
- Eksperimentalno gledališče v Ljubljani
- Archival material identifier
- 1965-04-3601-3700_3901