Hiti počasi
Dragan Janković, Ljubljanski dnevnik, 19. 1. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
ŠPELA ROZIN V NAŠEM UREDNIŠTVU
Hiti počasi
Iz Rima se je vrnila naša mlada filmska igralka Špela Rozin. Potem ko je že poleti, po snemanju domačega filma »Dve noči v enem dnevu« režiserja Radenka Ostojića, nastopila v epizodnem filmu »Via Veneto«, v katerem so sodelovali znameniti mednarodni igralci z Gerardom Blainom na čelu, je Špela Rozin dobila glavno vlogo v velikem barvnem cinemascope spektaklu »Nepremagljivi«, ki ga je režiral znani specialist za spektakle Američan Al Wor.
Tako je rezultat njenih trimesečnih »rimskih počitnic« glavna vloga šestnajstletne kraljeve hčerke v tem spektaklu, razen tega pa tudi nekaj opaženih intervjujev v uglednih in branih italijanskih časopisih, od katerih naj omenimo le revijo »Le ore«, v kateri zasledimo Špelo med sedmimi inozemkami, ki snemajo v Italiji in ki jim redakcija časopisa obeta prihodnost predvsem zaradi uspehov, ki so jih dosegle, prav tako pa zaradi vzornih načinov, s katerimi si utirajo pot k uspehu.
Na našo željo se je Špela Rozin neposredno po prihodu iz Rima oglasila v uredništvu in v daljšem razgovoru povedala vrsto problemov, s katerimi se mlada jugoslovanska igralka srečuje, če hoče prodreti tudi v tujem okolju. Medtem ko je mlada igralka snemala v Rimu, je bila premiera njenega poljskega filma »Julija«. Kritike filma so precej različne in nasprotujoče. Pred vrati pa je premiera »Sumljivih patriotov« v ZDA, filma z znamenitimi igralci, ki so ga Američani posneli pri nas.
»Prodor naše igralke v tujini, mislim predvsem Italijo, kajti odondod prihajam, je zelo težak,« nam je že takoj na začetku razgovora resno, nikakor pa ne resignirano, zaupala mlada igralka. »To je poglavitni razlog, da sem sprejela vlogo v spektaklu, čeprav sem se takim vlogam dalj časa upirala. Spričo tega, da gre za resnično glavno vlogo, pa vendarle mislim, da mi kot igralki nudi precejšnje možnosti. Rekla sem že, da je v Italiji težko prodreti. Eden pomembnih razlogov, ki pa ne zadeva samo igralce, marveč našo kinematografijo v celoti, je dejstvo, da se v Rimu vrstijo tedni najrazličnejših malih kinematografij, jugoslovanskega tedna pa ni in ni. Tako se redno dogaja, da vas producent z veseljem sprejme, češ »nov obraz«, ko pa mu poveste, od kod prihajate, začudeno pogleda seznam vlog in vpraša: »Kaj pri vas snemate še kaj drugega razen spektaklov s tujimi partnerji? Italijansko občinstvo, tudi ožje, je resnično zelo slabo seznanjeno z našim filmom.«
Špela je posnela doslej 17 filmov, večina odigranih vlog šteje kot »glavna vloga«. Prvega februarja se bo vrnila v Rim, kjer jo čaka nova vloga, spet v spektaklu z istim producentom. Snemanje filma bo nekje v Afriki. Marca se vrne domov. V Jugoslaviji bo snemala spet italijanski film »Soldateska«, ki ga je dalj časa pripravljal znani režiser Alberto Lattuada, pred nedavnim pa se je režije odrekel, tako da bo za kamero stal prav tako znan režiser Valerio Zurlini. Dogovarja se še za nekaj vlog, vendar pa je res, kot pravi igralka, dokler kamera ne steče, pri filmu nikoli ne veš. Zanimalo nas je, kako je s snemanjem v domačem filmu. Edini projekt, nam je dejala Špela Rozin, »je, če odštejem »Avalino« ponudbo za neko francosko-jugoslovansko koprodukcijo, »Glorija«, ki jo pripravlja režiser Igor Pretnar po dramskem tekstu Ranka Marinkovića. Seveda, ta projekt je veljal še za čas, ko naj bi ta film režiral poljski režiser Andrzej Wajda. Kako, se bo odločil Pretnar, pri najboljši volji za zdaj ne vem.«
Na koncu smo vprašali igralko, kako vztraja, vzlic tolikim težavam, ki jih terja poskus uveljavljanja v sredini, v kateri je nepoznana.
»Verjemite mi, veliko vztrajnosti je treba. In sreče,« je še pristavila.
Čez deset dni bomo odpisali prvi letošnji mesec, za katerega smo upali, da bo domačemu filmu prinesel napredek na vseh področjih: organizacijskem, kadrovskem, finančnem, umetniškem in repertoarnem.
Žal pa smo vse do danes ostali samo pri upanju, kajti tisto, kar je poglavitno, se bo težko uresničilo: vprašanje repertoarja. Brez repertoarja pa za kinematografijo ni življenja niti možnosti reševanja drugih njenih problemov.
Danes lahko z le majhnimi izjemami zagotovo rečemo, kaj bo novega v domačih producentskih hišah na področju proizvodnje.
Smešno in absurdno. Kajti to je približno tako, kot če bi vprašali kako gledališče, kaj bo imelo na sporedu med sezono, pa bi dobili odgovor, da tega še ne vedo natančno.
In naši producenti več ali manj ne vedo, kaj bodo proizvedli na področju domačega igranega filma, tu pa mislimo na tisto zanesljivost, ko bi lahko rekli, ta in ta mesec bomo posneli to in to itd.
Da so se naši producenti znašli v takšnem položaju, je vzrok latentno pomanjkanje pripravljenih besedil za ekranizacijo. Krizo besedil — scenarijev pa občutimo že precej dolgo v domači kinematografiji in to do mere, ki nas že začenja skrbeti, ker ovira kontinuirano proizvodnjo, na katero pogosto apeliramo.
Ko iščemo vzroke za krizo besedil, tukaj mislimo samo na dobra in filmsko zrela besedila, prihajamo do spoznanja, da v naši kinematografiji po njenem, skoraj 20-letnem uradnem obstoju, še nimamo profesionalnih piscev filmskih scenarijev, temveč opravljajo tako odgovorno delo v življenju naše kinematografije ljudje z drugimi poklici, pogosto izven literature in ti ne zmorejo fizično in kontinuirano ukvarjati se s pisanjem scenarijev. To pomanjkanje pišočih kadrov je v naši filmski proizvodnji glavna zavora za pravilno proizvodnjo, najbolj pa za plansko, ki bi morala zajemati vse filmske žanre.
Rešiti problem pisanja scenarijev, ali bolje, njihovih piscev z uvajanjem stimulacije za profesionalno usmeritev talentiranih literatov, sodi med enega glavnih problemov, ki ga ne smemo zanemariti, ko govorimo o sedemletnem planu razvoja našega filma.
Dragan Janković
- Categories
- Film in TV Refleksija in publicistika
- Note
- Dve noči v enem dnevu; Radenko Ostojić;
- Archival material identifier
- 1964-01-2001-2100_1965-1966