Dramatizirano filozofiranje
Vasja Predan, Delo, 28. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Dramatizirano filozofiranje
Radovednosti, ki sem jo bil v včerajšnjem poročilu omenil po zadnji predstavi Sterijinega pozorja, ni več: izpolnilo jo je Jugoslovansko dramsko gledališče iz Beograda z uprizoritvijo drame Jovana Hristića »Savonarola in njegovi prijatelji«. Izpolnilo, ne pa tudi potešilo. Kajti čeravno je Hristićev tekst ob Lebovićevi »Aleluji« brez dvoma najkvalitetnejše delo, ki je prišlo na letošnje jugoslovanske gledališke igre, še zdaleč ni takšno, da bi ga vsaj relativno kritičen presojevalec mogel brez pridržkov sprejeti. Ne moti me, da je Hristićeva drama izrazito miselna in je njen predmet filozofiranje, avtor je lahko tudi popolnoma razumem, če se je oddaljil od resnic in faktografije iz življenja Savonarole. Več kot očitno pa je, da Hristić ni pisal historične obnove Savonarolovega življenja, marveč je tako kot že mnogi pred njim (naj omenim le Salacrouja) skozi misel te zgodovinske metafore hotel pokazati lasten odnos do sveta. Tu pa se že začno vprašanja, ki razsojevalce očitno ločijo. Predvsem naj povem, da Hristić s Savonarolo v določenem smislu nadaljuje misel in idejo, ki jo je bil izpovedal že v »čistih rokah« in ki pravi (če smem nekoliko poenostaviti), da je človekova dejavna udeležba v svetu tveganje, ki se slej ko prej konča s propadom tistega, ki tvega. Od tod specifična tragika sodobnega človeka. To misel izpovedujejo v delu preprosti, neučeni ljudje. Savonarolo in njegove dominikance je Hristić drugače predstavil: veliki prerok in veliki inkvizitor se ob koncu zlomi, njegovi somišljeniki so tisti, ki modrijanovo misel ponesejo naprej. Ideje žive, čeprav zmotne, objektivne resnica je samo o- znam sam, se pravi, spozna človek, filozof s svojo iluzijo o neizpodbitni resnici. »Alternativa te iluzije je iluzija popolnega skepticizma,« pravi avtor, »obe omenjeni iluziji pa sta znamenje človekove neprebujenosti. Savonarola in njegovi prijatelji je drama o ljudeh, ki se jim nikdar ni posrečilo, da bi dozoreli.«
Takšno avtorjevo filozofiranje in resoniranje je vsaj toliko problematično, kolikor je zanimivo. Njegovo vztrajanje pri neudeležbi, pri teoriji čistih rok, njegova sla po kontemplaciji izvira iz osebnega odnosa do življenja, ki ga očitno gleda le skozi prizmo misleca, racionalista. Zato je njegova drama mrzla, suhoparna, shematična, brez polnokrvnega dramatičnega vzgona, četudi je treba avtorju v prid povedati, da se mu je mimo zavestno logicističnega in zavestno premišljevalnega koncepta posrečilo zlasti v preprostih ljudeh naslikati tudi tipe iz živega življenja, ter da je prizor, ko krvnik, glasnik in blodna Izota domala v orgastičnem napoju umore Valorija, zares krvavo življenjsko okruten in izpričuje, da bi Hristić mimo zgolj miselnih spopadov lahko oblikoval tudi polne medčloveške konflikte.
Neprimerno manj kot Hristićevo besedilo je potešila našo radovednost uprizoritev. Režiser Miroslav Belović je sicer očitno imel jasno izoblikovano uprizoritveno zamisel, a skoraj v popolnoma praznem prostoru likovno nenavadno zanimive, dasi nikakor nove scenografske rešitve Petra Pašića, te zamisli v obvladovanju prostora ni znal učinkovito uresničiti. Nemara še posebej zato, ker so zatajili tudi igralci, med njimi zlasti dominikanci s Savonarolo na čelu. Več krvi in življenja je bilo v preprostih junakih te sicer od življenja odtrgane igre in troje kreacij se gledalcu vendarle vreže v zavest: Dara Čalenić kot Izeta, Milan Ajvaz kot krvnik in Karlo Bulić kot gobavec. Splošen vtis o predstavi pa ne presega kakovostnega povprečja gledališke stvarilnosti na letošnjih X. gledaliških igrah v Novem Sadu.
Jubilejno Sterijino pozorje 1965 je končano, nagrade razdeljene, festivalni ogenj je ugasnil. Desetdnevni pogled v jugoslovansko dramatiko minulega leta nam ne razkriva senčnih strani Pozorja, marveč senčno podobo gledališke podobe. In, priznajmo, domala nikoli doslej obojna žetev ni bila tako skromna kot letos. Je že res, da smo se srečali s sedmimi novitetami, a kvantiteta je tu daleč nad kvalitetno vrednostjo tistega, kar je prišlo v ožji izbor Pozorja. Po zatrjevanju tistih, ki poznajo nekatera napisana in uprizorjena nova dela, je umetniški direktor imel nesrečno roko le pri enem ali dveh (in še ti gre pri enem delu le za drugo gledališko izvedbo). To pa ne pomeni, da je drugi repertoar osrečil številne resnično marljive obiskovalce letošnjih novosadskih gledaliških iger: bil je enoličen, premalo vznemirljiv in zato nemara ne bo narobe, če se bodo propozicije za prihodnje igre nekoliko spremenile. Poslej naj bi namreč imela možnost na Pozorju sodelovati (brez nagrade za tekst) tudi vsa dela jugoslovanske dramatike XX. stoletja, vendar bi v repertoarju dobila največ tri večere, drugi ostanejo še naprej rezervirani za izvirne novitete. Naj bo, že tako ali tako prav ponosni ne moremo biti na lanskoletno dramsko žetev, a ker Sterijino pozorje ne more kaj več, kot da to spoznanje predstavi, mu smemo biti tudi zanj, za to spoznanje, hvaležni.
VASJA PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- Archival material identifier
- 1965-04-3701-3800_3595