W. Shakespeare - J. Menart: Soneti
Ljubljanski dnevnik, 22. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
W. Shakespeare - J. Menart: SONETI
SLOVENSKA MATICA 1965
Ni veliko narodov, ki morejo na svojih najbolj dragocenih knjižnih policah pokazati knjigo z vsemi sto štiriinpetdesetimi Shakespearovimi soneti, prelitimi v svoj jezik. Med tistimi, ki bi ta enkratni pesniški zaklad radi imeli, a se jim ga še ni posrečilo kompletirati, so tudi takšni, ki se ponašajo z žlahtnejšim in razsežnejšim knjižnim izročilom kot je naše, slovensko. Zato je izid te antološke knjige za našo kulturo izjemen dogodek, ki moremo biti nanj ponosni vsi, kar nas je, spoštovalcev resnične lirične izpovedi in lepe besede.
Trem dejavnikom, ki so uresničili to lepo dejanje, mora biti posvečena naša naklonjenost: najprej in predvsem »avonskemu labodu« Williamu Shakespearu, ki si je sonete pred več ko tri sto petdesetimi leti »izmislil«, jih izčustvoval in sramežljivo »na svetlo dajal«, nato pesniku in prevajalcu Janezu Menartu, ki jih je skoraj poldrugo desetletje prevajal, točneje, prelival v slovenščino, in slednjič založnici Slovenski matici, ki je knjigo kot darilo ob 400-letnici Shakespearovega rojstva (v izredno okusni opremi Jožeta Brumna in skrbnem natisu Blasnikove tiskarne pri ČP Delo) poslala med slovenske občudovalce Shakespearovega genija.
Ni mogoče tajiti, da slovi avtor Hamleta pri nas in v svetu predvsem s svojim dramskim opusom. In ta sloves je popolnoma upravičen. A če naj obenj, ob ta sloves, postavimo sonete, da bi jim izmerili vrednost, bo nemara najbolj prav, če povemo resnico, ki so jo učeni esteti vselej brez pridržkov izrekali: da bi namreč ustvarjalec, umetnik in poet bil živ vse do dandanašnjih dni, akoravno bi bil napisal zgolj sonete. In dasi so med sto štiriinpetdesetimi nekateri, ki so bodisi plod modne verzifikacije bodisi le različice izpovedanih občutij in spoznanj, je njihova celovita, izpovednovsebinska ali artistična izvirnost vendarle enkratno shakespearska: takšna je ljubezen, vodilni napev vseh pesmi, ljubezen do pesniku ljubega in lepega prijatelja, ljubezen do skrivnostne »črne dame«, takšna sta občutje in spoznanje minljivosti, ki se kot nepomirljivi refren prepleta med vsemi stihi, takšna izvirno shakespearska je naposled sonetna oblika, ki je od Petrarcove šole našla samosvojo pot. Ali če kompleksno njihovo pomembnost opredelimo z oceno H. Grüna: »Soneti so mostiščna postojanka za razumevanje evropske književnosti, književnosti humanističnega individualizma.«
Pred Janezom Menartom so se poslovenitve Shakespearovih sonetov lotevali tudi drugi naši poeti — naj omenim le Zupančiča, Gradnika, Klopčiča — a do konca je prišel Menart. Ni ne naloga ne namen tega skromnega poročila, da spregovori o kakovostih Menartove poslovenitve. Delo je bilo brez dvoma naporno in težavno in naš prevajalec ga je — če je dovoljeno povedati le splošno sodbo — opravil zgledno. Menartova prevajalska reputacija je spričevalo za natančnost prevodov, če pa si je dovolil tu in tam bodisi v metaforiki bodisi v vsebinsko-izpovedni podobi pomenske odtenke, je ostal skoz in skoz zvest Shakespearovi misli, duhu, čustvu. Prepričan sem, da ne bo mogla mimo te ugotovitve tudi nadrobna strokovna ocena in primerjava prevodov z izvirnikom. Nam ne ostane kaj drugega, ko da prevajalca za njegovo vestno in dragoceno pesniško prevajalsko dejanje obdarimo z iskreno naklonjenostjo in ugotovimo, da smo bogatejši za eno izmed najlepših knjig evropske poezije.
LYUBLY. DNEVNIK
22. IV. 65.
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Refleksija in publicistika Dramatika
- Archival material identifier
- 1965-04-3701-3800_3605