Po „Kriminalni zgodbi"
Vasja Predan, Delo, 9. 5. 1964
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
IX. Sterijino pozorje
Po „Kriminalni zgodbi"
Z uprizoritvijo Javorškove »Kriminalne zgodbe« v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega je program Sterijevih iger izčrpan natanko do polovice. Preden povem, kako je preživel ognjeni krst edini slovenski zastopnik na letošnjem jugoslovanskem gledališkem festivalu, naj mi bo dovoljeno z nekaj strnjenimi opombami opredeliti vrednostno podobo prve polovice v celoti.
V repertoarnem smislu, se pravi predvsem z vidika izvirnih novih stvaritev sodobne jugoslovanske dramaturgije, je prvi del pretežno tak, kot smo ga že napovedali (in ga bomo morali ponoviti tudi po zadnjem padcu zavese letošnjega Pozorja): skrajno skromen v živi, nemirni sodobni izpovednosti, torej nesodoben, neizviren, dramatizatorski, poustvarjalen. Tak, kakršen je, nam ta repertoar predvsem kaže, kako slabokrvna je bila izvirna dramska žetev v minulem letu. In nemara tedaj ni naključje, če se dramaturgi in umetniški vodje jugoslovanskih teatrov, zbrani v Novem Sadu, močno zaskrbljeno in neobetajoče pogovarjajo o svojih delovnih programih za prihodnje gledališko obdobje. V objektivno tolažbo je šteti edinole spoznanje, da tako v domači kot tudi v evropski in svetovni sodobni dramaturgiji kraljuje okrutna ustvarjalna anemija in ji v tem hipu tudi ena ali dve srečnejši in živahnejši lastovki ne moreta napovedati optimistične pomladi. To spoznanje pa seveda ne more in noče kakorkoli opravičiti krmežljave repertoarne situacije, ki smo ji priča na letošnjem Pozorju.
Nekoliko manj kritično je mogoče govoriti o gledališki, o artistično kreativni podobi letošnjih Sterijevih iger. Vendar sta doslej tudi tu prišli do veljave dve karakteristiki oziroma dva pridržka, ki na to podobo mečeta dovolj temne sence: njena kakovostna raven je pretežno zgolj solidna in korektna in če je mestoma zdrsnila v sfero brezdušne otrple neustvarjalne rutine, je prav tako res, da se je le v izjemnih, zelo redkih trenutkih dvignila v sfero umetniškega, v sfero osveščujočega kreativnega nemira. In druga gledališka karakteristika po prvi polovici Pozorja: skoraj dosledna odsotnost nedvoumnih individualnih stvariteljskih zmag.
Dvoje, troje relativnih izjem ni mogoče ovrednotiti drugače kot relativno in izjemoma. Podoba je tedaj tudi tu komajda kaj več ko skromna. Ta ugotovitev utegne biti torej še usodnejša od one, ki smo jo zapisali pri presoji repertoarja, ker govori o umetniškem fenomenu, ki je odvisen predvsem sam od sebe, se pravi od gledaliških ustvarjalcev. Naposled je znano, da mora gledališče tudi šibke literarno dramaturške podlage nadgraditi z močnimi odrskimi kreacijami. Žal bomo morali tudi nanje čakati še v drugo polovico letošnjih Sterijevih prireditev v Novem Sadu.
V tej konstelaciji sta Javorškova »Kriminalna zgodba« in uprizoritev vplivala vsaj relativno osvežujoče. Javorškov preplet realnosti in fantazije, zavesti in podzavesti, protislovij med Klančevo pisateljsko rutino in Markovo svobodno voljo je vsaj formalno vnesel v ozračje letošnjega Pozorja nekaj bolj sproščenih dramskih prijemov in je razbil stereotipnost, ki je postala že utrujajoča. Režija Janeza Vrhunca je v celoti ohranila slabosti, ki smo jih ugotavljali že ob ljubljanski premieri: spektakularno vizualizacijo in dopolnjevanje odrskega dogajanja s plesnimi intervali. Četudi je takšna, razmeroma efektna vizualna podoba za gledalca, ki ni doumel podrobne tekstovne vsebine, bila odrsko privlačna, je tistim, ki so Javorškovo delo poznali dovolj natančno, ostala režijska zasnova nerazrešena in v stilnem pogledu nerazumljiva. V igralskem deležu gledalci niso spoznali kaj več kot korektne kreativne dosežke.
Največ prepričevalnega upanja pa je zbujal Maks Bajc v vlogi pisatelja Matije Klanca. Navzlic vsemu pa je novosadsko občinstvo uprizoritev sprejelo prijazno in naklonjeno in je tako MGL ohranilo sloves, ki si ga je bilo izbojevalo z nastopi v minulih letih.
Podoba Pozorja je torej v dramskem in gledališkem pogledu ohranila zgolj solidno raven. A solidnost je lahko vse prej kot znamenje pristne umetniške vznemirljivosti. Nanjo bomo morali torej še čakati.
VASJA PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika Festivali
- People
- Janez Vrhunc Jože Javoršek Maks Bajc
- Producers
- Mestno gledališče ljubljansko
- Productions
- KRIMINALNA ZGODBA, Vrhunc, 1963
- Archival material identifier
- 1964-05-2301-2400_2310