Melodramatičen spodrsljaj
Vasja Predan, Delo, 27. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Jubilejno Sterijino pozorje
Melodramatičen spodrsljaj
OD NAŠEGA POROČEVALCA
Predzadnji večer jubilejnih gledaliških iger v Novem Sadu je prinesel hudo razočaranje, najhujše doslej: Narodno gledališče iz Varaždina je uprizorilo dramatizirano novelo Avgusta Cesarca »Tonkina edina ljubezen«. Polomija se začne že pri dramatizaciji, ki je delo popularne zagrebške igralke Nele Eržišnikove. Res je, da Cesarec v noveli ni presegel feljtonističnega klišeja socialne ganljivke iz minevanja predvojnega malomeščanskega življenja, zato pa je dramatizacija prav te slabosti še poudarila: pred gledalčevimi očmi se odvija povsem nezanimiva, dolgočasna in ponavljajoča se slikanica, njene postaje izrazito neobvezno in vsiljivo veže pripovedovalec. V ospredju dogajanja pa je seveda Tonka, naglušno in nebistroumno dekle, ki hrepeni po ljubezenskem partnerju in sredi opravljive, provincialne soseske ne vidi, da se je kanonir, Djuka, hotel le poigrati z njo. Ne glede na umetniško popolnoma neavtentične socialno-sentimentalne poenostavitve in tudi ne glede na preživelost problema menim, da Cesarčeva novela ne podarja možnosti za izostritev dramskih in medčloveških spopadov. In če se je Nela Eržišnik že odločila za odrsko priredbo, bi bila morala psihološko zdetajlirati predvsem lik Tonke in razkriti predvsem njeno intimno tragikomedijo. Vsega tega v dramatizaciji ni in tako ta »nežno otožna povest v trinajstih slikah« ni ne drama, ne groteska, ne epsko gledališče, marveč zgrešen staromoden, melodramatičen opereten dolgčas. Uvrstitev tega dela v letošnji repertoar Sterijinih iger pa je hkrati najočitnejši spodrsljaj umetniškega direktorja Pozorja, ki je program izbiral.
Dolgočasnost besedila je bila v uprizoritvi samo še potencirana. Režiser Andjelko Štimac je v svojo oblikovalno zamisel najbrž nameraval vključiti ironijo kot tisti element, ki naj bi ustvaril ustrezno distanco med Cesarčevim tekstom in našo sodobnostjo, a namesto tega smo gledali operetno burkaštvo, ki so ga barvali očitni diletantizmi domala vseh interpretov. Edina izjema je nosilka naslovne vloge Smiljka Bencet, ki je mestoma zares pristno izoblikovala Tonkine »nežne otožne« želje in pripetljaje in je zelo lepo pa dosledno govorila kajkavščino, a ki se je nehote utapljala med valovi odrskega provincializma svojih kolegov.
Kot zadnjo predstavo X. jugoslovanskih gledaliških iger radovedno pričakujemo nastop Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda, ki bo predstavilo filozofsko poetično dramo Jovana Hristića »Savonarola in njegovi prijatelji«. Nadejamo se, da bo zadnji večer vsaj deloma zbistril dovolj skromno in dovolj motno podobo jugoslovanske dramatike minulega leta, kot smo jo videli v desetih dneh Sterijinega pozorja.
VASJA PREDAN
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika Dramatika
- People
- Jovan Hristić Anđelko Štimac
- Producers
- Hrvaško narodno gledališče v Varaždinu
- Archival material identifier
- 1965-04-3701-3800_3610