Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

Zmagovita satira

Vasja Predan, Delo, 22. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
Jubilejno Sterijino pozorje 22. Zmagovita satira V torek je bil na jugoslovanskih gledaliških igrah v Novem Sadu sicer prost dan, prireditev pa navzlic temu ni manjkalo. Narobe, nemara so bili gledalci najbolj potešeni prav na večer, ko je izven konkurence nastopila skupina Študentskega centra zagrebške univerze z nenavadno popularno in razen v Sloveniji tako tekoč že povsod v Jugoslaviji znano Draškićevo adaptacijo satiričnih domislic Vladimira Bulatovića-Viba, zbranih v njegovi čez noč razprodani knjigi »Budilka«. Ta predstava je namreč zmagala na letošnjem festivalu tako imenovanih malih odrov v Sarajevu in po dogovoru s Sterijinim pozorjem v Novem Sadu vsako leto en dan med igrami rezerviran za sarajevsko zmagovalko. Preden zgolj bežno povem nekaj o Vibovem humorju in njegovi odrski podobi, le besedo o paradoksalnem položaju, ki nastaja kot kombinacija sarajevskih in novosadskih festivalov. Revija tako imenovanih malih ali komornih odrov se kvalificira zgolj s formalnim vidikom: če je neko delo uprizorjeno v komornem okolju (pri nas na priliko v Križankah), lahko kandidira za sarajevsko prireditev. Če je uprizorjeno v konvencionalnem teatru, izgubi to možnost. Vzemimo paradoksalen zgled, ki odtod izvira: Albeejeva »Virginija Woolf« je v izvedbi beograjskega »Ateljeja 212« (tistega prejšnjega, ne tega, ki domuje v novem velikem gledališču) smela sodelovati na festivalu malih odrov, isti tekst v izvedbi ljubljanske Drame si je to možnost onemogočil zato, ker je bil izveden na običajnem odru. Paradoks pa ima tudi globljo vsebino: primeri se, da najatraktivnejši tekst doživi odrski krst na malem odru, a zavoljo te formalne okoliščine ne konkurira za Sterijino pozorje. Vem, v ustaljeni fiziognomiji obeh jugoslovanskih gledaliških festivalov so se stvari zdaj tako zakoreninile, da jih tudi pričujoče pripombe ne bodo omajale. To pa še ne pomeni, da so omenjene kvalifikacijske omejitve razumno zasnovane. Najbrž ni pregrešno, če torej nanje nenehoma opozarjamo. Uprizoritev Vibove »Budilke« bo brez dvoma ena izmed najatraktivnejših predstav na letošnjem Pozorju, žal, kot že rečeno, izven konkurence. Vibovo ime je v jugoslovanski satiri in humorju dandanes že pojem ostre, duhovite in zmagovito dovtipne presoje družbenih in človeških slabosti tega prostora in časa. Bulatović je očitno z vsem srcem in duhom zaverovan v našo sodobnost in tukajšnjo resničnost in prav v imenu te srčne zavzetosti se zaganja s svojimi učinkovitimi kritičnimi ostricami in bodicami v našo inertnost, naš konformizem, udobnost, okostenelost, v naše deformacije. Žal njegovi teksti skorajda niso prevedljivi, ker nosijo preveč samosvoje južnjaške barve, duha in žargona, zato pa toliko bolj enkratno zvene v izvirniku. Nemara ne bi bilo slabo, če bi zagrebško skupino povabili v goste, in prepričan sem, da bi požela enak uspeh, kot ga žanje vsepovsod, kjer nastopa. V popoldanskih urah prav tako v torek smo bili priča še eni prireditvi. Dragoslav Janković-Maks nas je seznanil s svojim poldrugo-urnim programom satirično poetične pantomime. Njegovo izvajanje je bilo v mejah solidnosti, in čeprav je bil leto dni učenec slovitega Marceauja, svojega učitelja še v senci ni dosegel. Razveseljivo pa je, da je okoli sebe zbral skupino mladih izvajalcev in izmed njih se nekoč utegne nemara razviti osebnost pantomimika, ki bo potešil našo željo, da bi se tudi v tem umetniškem izrazu približali evropskim dosežkom. Naposled naj omenim, da so včeraj imeli redno letno skupščino jugoslovanski dramatiki, združeni v Zvezi dramskih avtorjev Jugoslavije. Referati, bodisi načelno teoretični, bodisi praktično organizacijski, niso vsebovali nič takega, česar že nismo slišali, toda vsakoletno ponavljanje ali variiranje enakih tem povzroča enoličnost in utrujenost. VASJA PREDAN

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.