Skip to main content
Oder Slovenian Performing Arts Portal
Encyclopedia

V tujem obrazu del lastne človečnosti

Janez Vrhunc, Ljubljanski dnevnik, 20. 4. 1965

Access to this article is restricted

Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.

  • Apply for access

    Access to the materials will be granted for 30 days.

    Fill in the application
  • I already have access

    Log in with the password you have chosen.

    Log in
liler 20.10 PRED DEVETO PREMIERO V MG LJUBLJAN SKEM V tujem obrazu del lastne človečnosti Režiser Janez Vrhunc o Williamsovi drami »Mačka na vroči pločevinasti strehi<< Jutri zvečer bo v Mestnem gledališču ljubljanskem že deveta premiera v letošnji gledališki sezoni. Tokrat bo premiersko občinstvo gledalo Williamsovo dramo »Mačka na vroči pločevinasti strehi«, ki jo je bil ta znani ameriški dramatik napisal leta 1954. Režijsko je dramo pripravil Janez Vrhunc, scenske osnutke Uroš Vagaja, kostume pa Mija Jarčeva. V glavnih vlogah bodo nastopili Alenka Svetelova, Nika Juvanova, Metka Pugljeva, Dare Ulaga, Franci Presetnik, Jože Lončina, Angel Arčon in Franci Prus. Pred premiero smo obiskali režiserja Janeza Vrhunca. O tem Wiliamsovem delu in njegovi problematiki nam je povedal naslednje: »Williamsova dramatika sega po najglobljih problemih medsebojnih človeških odnosov, jih z njemu lastno prizadetostjo odkriva, ne zato da bi pred človekom razgalil vse kategorije nečlovečnosti, temveč zato, da bi se v medsebojni stiski s časom in prostorom prikopali do tiste medsebojne trenutne resničnosti, preko katere bi lahko spet zaslutili zvezo s samim seboj in človekom poleg sebe. Njegov pogled na svet je neposreden, sodoben in brez bojazni pred njim, brez pomežikovanja s katerokoli »poduhovljenostjo«, privlečeno iz katerekoli velike preteklosti, ali nepresezajoče kulture. Williams živi od danes naprej in mu vsa bogata zakladnica preteklosti pomeni zgolj sredstvo za odkrivanje konkretne situacije v svetu in človeka v njej. Ta naš vsak dan znova prihajajoči svet povzroča s svojim potencialnim anarhizmom popolno razdejanje človekove zavesti. Zato se je potrebno dobesedno izničiti v njem, se izgubiti v dno preplavljene odtujenosti, da bi se na oni strani lahko pojavili vsaj za trenutek relativno enoviti in vsaj nekoliko podobni samemu sebi in bili sposobni zagledati v tujem obrazu del lastne človečnosti. Za tako osebno revolucijo pa je potrebna drznost, ubijajoča drznost, strnjena z nezlomljivo mislijo, preko katere se lahko dokopljemo do samega sebe. Takemu spopadu bi lahko rekli: krutost, in si s tem ustvarili za sebe špekulativno možnost, s katero bi lahko zavrgli in odklonili njegovo stališče do sveta in človeških problemov. To vedno lahko storimo, tudi pravico imamo in nihče nam nič ne more, če mu obrnemo hrbet. Vendar s tem nismo še ničesar storili zoper njega, ker se z ničemer nismo še dotaknili njegove resničnosti, zaradi katere vztraja, da bi zadostil svoji človečnosti za drugega. In če na koncu spregovorimo še besedo o vztrajno izmikajoči se in bežeči resničnosti, potem lahko brez paradoksalnosti ugotovimo, da je potrebno vsakemu izmed nas grozovito trdnega prijema, da se v tej strahotni sredobežnosti lahko vsaj za trenutek oprimemo lastne čeri in z vso možno nepodkupljivostjo pogledamo v svoje dno, da bi bili naslednji trenutek sposobni presoditi panoramo objektivnega sveta, ki nam prihaja nasproti in se nas polašča mehanično in neprizadeto, ker smo sami del tega sveta in ne moremo storiti ničesar, da bi mu ne pripadali. Vendar bistvo resnice ni v tem: bistvo je v medsebojnem spopadu, v odločenosti, da organiziramo atentat na samega sebe, da bi povzročili strahotno eksplozijo naše osebne neresničnosti. Izmiritev, ki sledi tej katastrofi, ni nostalgija, ali izgubljenost v tisto sebe: je spoznanje, globoko spoznanje, v katerega kane kanec modrosti, da bi naša situacija v svetu postala trdnejša in bolj vzdržna na relativiteti vztrajnosti.

This article has not been reviewed yet.

Report a problem to oder@slogi.si.