Sto in eno leto kranjskih gledališč
Božo Šprajc, Glas Gorenjske, 24. 4. 1965
Access to this article is restricted
Some content is only available to users with approved access due to copyright protection.
-
Fill in the application
Apply for access
Access to the materials will be granted for 30 days.
-
Log in
I already have access
Log in with the password you have chosen.
Sto in eno leto kranjskih gledališč
Zapiski iz obiskov
Že v samem začetku, ko smo začeli s pisanjem kranjske gledališke zgodovine, smo vsem tistim, ki so se namenili, da bodo brali te vrstice, obljubili, da bomo obiskali tudi nekatere ljudi, ki so na tak ali drugačen način veliko pripomogli k ustvarjanju te zgodovine. Upamo, da še ni vse zamujeno, ter da nam bo še uspelo najti marsikoga, ki bi nam vedel o delu kranjskih odrov povedati zanimive stvari.
Pogovarjati se s človekom, ki je še v času Avstro-Ogrske oživljal človeške like na odru, je prav tako, kakor da bi bral knjigo, ki ji ni nikoli konca. Toliko ti ve tak človek povedati, da komaj uspeš zapisati vse misli v beležko. Koliko je lepih spominov na tiste čase, na mladostno zagnanost, na veselje, ki pride ob vsaki premieri, ko mine čas trdega dela za spušč enim zastorom.
PAVLO BIDOVEC roj. STRNIŠA sem pred dnevi obiskal na domu. Bolezen jo je priklenila na dom. Kaj kmalu je pogovor stekel sproščeno in že sva bila sredi pogovora o delu ljudskega odra še pred prvo svetovno vojno.
Vsa dejstva, dogodke in vse ostale kronološke podatke, ki jih bom tu napisal, mi je povedala ona. Žal, toda šestdeset let je že od takrat in kljub naporu, ji ni uspelo, da bi se spomnila večino avtorjev del, ki so jih igrali, pa tudi letnice so že zbledele.
K Ljudskemu odru je prišla že takoj ob ustanovitvi. Njen prvi nastop, ki ga je imela, je bil na svečani otvoritvi Ljudskega doma, ki ga je zgradil Koblar. Komaj petnajst let ji je bilo ob tem prvem nastopu leta 1909 (15. julija), ko je recitirala na novem odru prigodnico, ki jo je napisal neznan avtor. Še dobro se spomni pesmi in uspelo ji je, da mi je povedala celo nekaj verzov. Po obeh enodejankah, ki so jih igrali na svečani otvoritvi, so sledile naslednje igre: HANICE POT V NEBESA (gostovali so tudi v Gorjah), KRIVOPRISEŽNIK, ROKOVNJAČI, TRIJE TIČKI, CIGANI, DOMEN, NAŠA KRI, MLINAR IN NJEGOVA HČI, LUMPACIJ VAGABUND, REVČEK ANDREJČEK, MIKLOVA ZALA, PRI BELEM KONJIČKU. Na dan mrtvih, na Silvestrovo ter na pustne večere, so vedno prirejali tudi krajše skeče, recitacije in večje zabave.
Prva dva režiserja, ki sta režirala vse te naštete predstave, sta bila prof. ADOLF ROBIDA in prof. MARKO BAJUG. Nekajkrat so celo gostovali, kar je ob tistih pogojih, ki so jih imeli takrat, precej težko. Igrali smo celo v Velesovem in Gorjah. »Kadarkoli smo šli na gostovanja«, mi je pripovedovala, « smo imeli vedno polno dvorano. Največkrat je bila dvorana veliko premajhna«.
(nadaljevanje prihodnjič)
BOŽO ŠPRAJC
This article has not been reviewed yet.
- Categories
- Gledališče Refleksija in publicistika
- People
- Marko Bajuk Adolf Robida
- Archival material identifier
- 1965-04-3701-3800_3691